“Kako je bilo v šoli?” – “V redu.” Pogovor se pri mnogih družinah konča, še preden se zares začne. To ne pomeni, da otrok ničesar ne doživlja ali da staršem ne zaupa. Po dolgem dnevu je lahko preprosto utrujen, poln vtisov ali pa še ne zna dobro razložiti, kaj se mu je zgodilo.
Otrok se bo redko odprl na ukaz, posebej takoj po pouku, ko bi najraje pojedel malico, se malo umiril in preklopil iz šolskega ritma. Pogovor zato pogosto bolje steče med vožnjo, na sprehodu, pri večerji ali tik pred spanjem.
Otroci se lažje odprejo, ko ne dobijo občutka, da jih zaslišujemo, ampak da nas njihov dan res zanima.
Namesto enega velikega vprašanja poskusite drugače
Vprašanje “Kako je bilo?” je zelo široko. Otrok lahko odgovori z eno besedo, čeprav se je v resnici zgodilo veliko. Pomagajo konkretnejša, a še vedno nevsiljiva vprašanja:
- “Kaj te je danes najbolj nasmejalo?”
- “Kateri del dneva je bil najlažji in kateri najtežji?”
- “S kom si bil med odmorom?”
- “Si se danes česa novega naučil ali izvedel?”
- “Če bi lahko en del šolskega dne ponovil, kateri bi bil to?”
- “Je bilo kaj takega, kar bi jutri naredil drugače?”
- “Je kdo danes komu pomagal?”
Dobro deluje tudi, če starš najprej pove kaj o svojem dnevu. Otrok bo lažje odgovoril, če pogovor ni videti kot preverjanje, ampak kot običajna družinska navada.
Ne rešujte vsega takoj
Če otrok omeni prepir, slabo oceno ali neprijeten dogodek, je prva reakcija pomembna. Namesto hitrega nasveta ali vprašanja “Zakaj nisi naredil drugače?” je bolje reči: “Razumem, da te je to prizadelo,” ali “Hvala, da si mi povedal.”
Šele potem pridejo vprašanja o tem, kaj se je zgodilo in kaj bi mu lahko pomagalo naslednjič. Tako otrok dobi občutek, da lahko pove tudi kaj manj prijetnega, ne da bi ga doma takoj čakala pridiga.
Veliko zaupanja se gradi prav v vsakdanjih, na videz nepomembnih pogovorih. Pri tem staršem lahko koristi tudi naš prispevek o napakah, zaradi katerih se otrok neha zaupati staršem.
Kdaj je dobro biti posebej pozoren
Če otrok dalj časa vztrajno molči, se umika, ne želi v šolo ali se mu nenadoma spremeni vedenje, velja poiskati priložnost za miren pogovor. Morda ga ne muči nič resnega, lahko pa se za kratkimi odgovori skrivajo težave z vrstniki, občutek neuspeha ali stiska zaradi šolskih obveznosti.
Včasih pomaga že, da starši ne iščejo popolnega odgovora takoj. Pomembneje je, da otrok ve: doma je vedno prostor, kjer lahko pove, kar ga teži.
