Katar, eden največjih svetovnih izvoznikov utekočinjenega zemeljskega plina (LNG), se po večmesečni blokadi Hormuške ožine sooča z najhujšo gospodarsko krizo v desetletjih. Zaprtje ključne pomorske poti je praktično ustavilo izvoz plina, poškodbe v plinskem središču Ras Laffan pa so dodatno prizadele proizvodne zmogljivosti države.
Kot piše New York Times, vojna ne ogroža le trenutnih prihodkov Katarja, temveč tudi celoten model razvoja, na katerem je država gradila svojo globalno gospodarsko moč.
Katar je v zadnjih treh desetletjih z izvozom utekočinjenega zemeljskega plina ustvaril eno najbogatejših držav na svetu. Prihodki od plina in povezanega izvoza predstavljajo več kot 60 odstotkov državnih prihodkov, z njimi pa je država financirala hitro urbanizacijo, gradnjo infrastrukture, svetovno prvenstvo v nogometu ter oblikovanje približno 600 milijard dolarjev vrednega državnega premoženjskega sklada.
Izvoz plina praktično obstal
Ključni problem za Katar je geografska odvisnost od Hormuške ožine. Medtem ko imajo Savdska Arabija in Združeni arabski emirati alternativne izvozne poti prek cevovodov, je Katar skoraj v celoti vezan na pomorski promet skozi Perzijski zaliv.
Po iranski blokadi je državni energetski velikan QatarEnergy razglasil višjo silo in ustavil izpolnjevanje dela izvoznih pogodb. Dodatni udarec je sledil dva tedna pozneje, ko so iranske rakete in brezpilotni letalniki zadeli industrijsko središče Ras Laffan ter poškodovali ključno infrastrukturo. Po ocenah je proizvodna zmogljivost države padla za približno 17 odstotkov.
Analitiki ocenjujejo, da je QatarEnergy od začetka konflikta izgubil že več milijard dolarjev, država pa z vsakim dodatnim dnem zaprtja ožine izgublja še več sto milijonov dolarjev zaradi neizvedenih dobav in stroškov ladijskega prometa.
Mednarodni denarni sklad pričakuje, da se bo katarsko gospodarstvo letos skrčilo za 8,6 odstotka. Glavni ekonomist IMF Pierre-Olivier Gourinchas je opozoril, da “vsak dan zaprtja ožine še poslabša obete” za države, kot je Katar.
Od puščavske države do energetske velesile
Katarjeva gospodarska transformacija se je začela v devetdesetih letih z intenzivnim razvojem Severnega polja, največjega svetovnega nahajališča zemeljskega plina. Država je razvila obsežno infrastrukturo za utekočinjanje plina in do leta 2010 povečala proizvodne zmogljivosti na 77 milijonov ton LNG letno.
V tem obdobju je Katar beležil povprečno gospodarsko rast okoli 13 odstotkov letno, velik del razvoja pa je temeljil na tuji delovni sili. Danes približno 90 odstotkov od skupno 3,2 milijona prebivalcev predstavljajo tuji državljani.
Leta 2019 je Katar napovedal enega največjih energetskih projektov na svetu – širitev zmogljivosti Severnega polja na 126 milijonov ton utekočinjenega zemeljskega plina letno do leta 2027.
Vojna prizadela tudi turizem in finančni sektor
Kriza ni prizadela le energetike. Katar je v zadnjih letih poskušal zmanjšati odvisnost od fosilnih goriv z razvojem turizma, financ in mednarodnega poslovnega okolja. Vlada je sprostila pravila za tuje investitorje, subvencionirala luksuzne turistične kapacitete in državo pozicionirala kot regionalno poslovno središče.
Po začetku vojne se je število mednarodnih obiskovalcev močno zmanjšalo, več multinacionalk pa je zaradi varnostnih tveganj umaknilo del zaposlenih iz države. Svetovni svet za potovanja in turizem ocenjuje, da Bližnji vzhod zaradi konflikta izgublja okoli 600 milijonov dolarjev turističnih prihodkov dnevno.
New York Times opisuje tudi spremembo razpoloženja v Dohi, kjer so hoteli, luksuzne trgovine in turistične točke precej bolj prazni kot pred vojno. Posebej močan simbol spremembe so postali prizori skoraj praznega mesta Lusail, ki ga je Katar gradil kot eno osrednjih ikon svoje modernizacije.
Katar z velikimi rezervami, a pod vse večjim pritiskom
Kljub močnemu pritisku Katar za zdaj ostaja finančno stabilen. Bonitetna agencija S&P Global Ratings je državi ohranila bonitetno oceno in opozorila na velika fiskalna ter zunanja sredstva države.
Vlada medtem z obsežnimi subvencijami omejuje rast cen hrane in uvoženega blaga. Katar namreč približno 90 odstotkov hrane uvozi iz tujine, pomorska blokada pa je državo prisilila v drago reorganizacijo dobavnih poti prek letalskega tovora in cestnih povezav skozi Savdsko Arabijo.
Kljub temu ekonomisti opozarjajo, da bi lahko dolgotrajna blokada sprožila odliv tujega kapitala in delovne sile, kar bi dodatno oslabilo gospodarski model države.
“Če pride do množičnega eksodusa, postanejo razmere precej zastrašujoče,” je za New York Times dejal Ahmed Helal iz svetovalnega podjetja Asia Group. Dodal je, da je prihodnji razvoj razmer v veliki meri odvisen od tega, kako dolgo bo Hormuška ožina ostala zaprta.
