“Dolgčas mi je” je stavek, ob katerem številni starši takoj ponudijo igračo, dejavnost ali zaslon. Toda vsake prazne minute ni treba zapolniti. Nekaj nestrukturiranega časa lahko otroka spodbudi, da sam poišče zamisel, preizkusi rešitev in postopoma razvije sposobnost samostojne igre.
Samostojna igra ni prirojena spretnost, ki jo vsi otroci obvladajo enako zgodaj. Nekateri se z igračami zamotijo za dalj časa, drugi pogosto iščejo sodelovanje odraslega. Na to vplivajo starost, značaj, razvojne sposobnosti, utrujenost in otrokove dosedanje izkušnje.
Če je odrasli vedno pripravil dejavnost, določil pravila in usmerjal potek igre, otrok morda preprosto še ni imel dovolj priložnosti, da bi sam ugotovil, kaj želi početi.
Dolgčas ni naloga, ki jo mora rešiti starš
Ko otrok reče, da mu je dolgčas, mu ni treba takoj predstaviti dolgega seznama možnosti. Starš lahko odgovori: “Verjamem, da ti je dolgčas. Zanima me, kaj si boš izmislil.”
Otrok se bo morda najprej pritoževal, sledil odraslemu ali prosil za telefon. To še ne pomeni, da samostojna igra ne bo uspela. Prehod iz stalne zunanje zabave v lastno dejavnost zahteva nekaj časa in vaje.
Ameriška pediatrična akademija poudarja pomen proste, nestrukturirane igre, pri kateri otrok prevzame pobudo. Takšna igra podpira načrtovanje, reševanje problemov, jezikovne in socialne spretnosti ter uravnavanje čustev. Akademija ob tem navaja, da lahko nekaj dolgčasa ustvari prostor za ustvarjalnost.
Začeti je mogoče z nekaj minutami
Od dveletnika ni realno pričakovati, da se bo eno uro tiho igral sam. Mlajši otrok pogosto potrebuje odraslega v bližini, tudi kadar se z njim ne igra neposredno.
Starš lahko igro začne skupaj z njim: postavi prve kocke, pripravi papir ali pomaga zgraditi začetek železniške proge. Nato se postopoma umakne: “Jaz bom zdaj pospravil kuhinjo, ti pa nadaljuj. Čez deset minut mi pokaži, kaj si naredil.”
Za začetek je dovolj pet ali deset minut. Čas se lahko podaljšuje, ko otrok pridobiva izkušnje in samozavest. Pomaga, če je samostojna igra del približno enakega dnevnega ritma, ne le rešitev takrat, ko odrasli nujno potrebuje mir.
Manj igrač lahko pomeni več igre
Prepolna soba otroku ne olajša izbire. Včasih ga množica predmetov preobremeni, zato med igračami le prehaja, ne da bi se pri kateri ustavil.
Za prosto igro so pogosto primernejši preprosti materiali, ki nimajo le enega načina uporabe:
- kocke in kartonske škatle,
- papir, barvice in lepilni trak,
- figurice in živali,
- odeje za izdelavo skrivališča,
- lesene žlice in varna kuhinjska posoda,
- plastelin ali materiali iz narave.
UNICEF poudarja, da pri prosti igri otrok sam izbira materiale, temo in potek. Odrasli naj zagotovi varen prostor ter po potrebi ponudi namig, ne pa celotne rešitve.
Samostojna igra ne pomeni čustvene oddaljenosti
Otrok še vedno potrebuje skupno igro, pogovor in pozornost odraslih. Cilj ni, da bi se moral ves dan zabavati sam ali da staršev nikoli ne bi smel prositi za sodelovanje.
Pomembno je ravnovesje med skupnim časom, igro z vrstniki in trenutki, v katerih otrok dejavnost vodi sam. Če samostojno igro vedno uvedemo šele takrat, ko smo nestrpni ali utrujeni, jo lahko otrok dojema kot zavrnitev. Bolje je, da postane običajen in prijeten del dneva.
Ko otrok reče, da mu je dolgčas, staršu ni treba postati animator. Včasih je najkoristnejši odgovor nekaj časa, varen prostor in zaupanje, da se bo dobra zamisel pojavila šele po nekaj minutah praznine.
