Ko vrstniki kupujejo stanovanja s pomočjo družine, najemnik z dolgoletnimi prihranki hitro dobi občutek, da sodeluje v nepošteni tekmi. Razočaranje je razumljivo, iz njega pa še ne sledi, da so mu starši dolžni financirati polog.
Nakup stanovanja za številne ni več odvisen le od redne zaposlitve in discipliniranega varčevanja. Pomembno prednost imajo lahko prihranki družine, podedovana nepremičnina ali denar, ki ga starši prispevajo za polog.
Ko skoraj vsi v krogu prijateljev do lastnega doma pridejo s pomočjo sorodnikov, se lahko pojavi neprijetno vprašanje: “Zakaj so njihovi starši pomagali, moji pa denar porabljajo zase?”
Zamera je še izrazitejša, če starši živijo udobno, prenavljajo hišo ali si privoščijo večje nakupe. Njihova nova kopalnica lahko v očeh odraslega otroka hitro postane polog, ki ga ni dobil.
Občutek je razumljiv, zahteva pa ni samoumevna
Razočaranje ni znak nehvaležnosti. Pogosto se za jezo skriva strah, da bo lastno stanovanje za vedno nedosegljivo, medtem ko drugi napredujejo zaradi prednosti, ki si je niso ustvarili sami.
Pomembno je ločiti čustvo od sklepa. Človek lahko čuti zavist in razočaranje, ne da bi iz tega izpeljal, da mu denar staršev pripada.
Starši lahko na prvi pogled delujejo premožno, njihov dejanski finančni položaj pa je drugačen. Ob upokojitvi morajo razmišljati o prihodnjih življenjskih stroških, zdravstvenih izdatkih, morebitni dolgotrajni oskrbi in številu let, v katerih ne bodo več prejemali plače.
Njihova odločitev za prenovo doma morda ni najbolj smotrna v očeh otrok, še vedno pa gre za njihov denar in njihove življenjske načrte.
Namigi niso enaki jasnemu pogovoru
Pripombe o dragih stanovanjih, visokih najemninah in prepočasnem varčevanju staršem še ne povedo, kaj odrasli otrok dejansko pričakuje. Starši jih lahko razumejo kot splošno pritoževanje, ne kot vprašanje o finančni pomoči.
Bolj koristno je pripraviti konkreten pogovor. Ta se lahko začne brez obtožbe:
“Zavedam se, da mi nista dolžna financirati stanovanja. Rad bi vama pokazal svoj načrt in izvedel, ali bi mi lahko kakor koli pomagala, ne da bi ogrozila svojo prihodnost.”
Na pogovor je smiselno prinesti podatke:
- koliko stanovanje stane,
- koliko je že privarčevanega,
- kolikšen polog manjka,
- kakšen kredit je dosegljiv,
- koliko bi lahko znašal mesečni obrok,
- kakšna pomoč se pričakuje.
Pomoč ni nujno celoten polog. Lahko gre za manjše darilo, družinsko posojilo, začasno bivanje brez najemnine ali kritje določenega stroška. Starši lahko tudi jasno povedo, da pomoči ne zmorejo ali je ne želijo ponuditi.
Če denar ponudijo, naj bodo pravila jasna
Pred prenosom denarja se mora družina dogovoriti, ali gre za darilo ali posojilo, kako bo urejeno vračilo in ali pomoč vpliva na prihodnje dedovanje oziroma razmerje med sorojenci.
Pri večjih zneskih ustni dogovor ni dovolj. Zapisani pogoji lahko preprečijo kasnejše očitke, spreminjanje pričakovanj in spore s partnerjem ali drugimi družinskimi člani.
Otrok je sicer oproščen davka na darilo, ki ga prejme od starša, pri darilu v denarju nad 5.000 evrov pa je treba po pojasnilu Finančne uprave napoved praviloma vseeno vložiti v 15 dneh. Pri večjih zneskih je smiselno preveriti konkreten primer pri Fursu, notarju ali davčnem svetovalcu.
Kaj storiti, če je odgovor “ne”?
Jasen odgovor je lahko boleč, hkrati pa konča leta ugibanja. Odrasli otrok lahko svoj načrt nato postavi na resničnih možnostih, namesto na pričakovanju prihodnje pomoči.
Pri opuščanju zamere pomaga tudi širši pogled. Prijatelji, ki so dobili polog, niso merilo za vse družine. Nekateri odrasli otroci staršem finančno pomagajo, odplačujejo njihove dolgove ali skrbijo zanje.
Prav tako ne poznamo celotne cene tuje pomoči. Darilo je lahko povezano s pričakovanji, nadzorom ali poznejšimi družinskimi spori.
Staršem lahko iskreno povemo, da nas njihov odgovor boli. Ne moremo pa njihovega premoženja vnaprej razdeliti po svojih načrtih. Olajšanje pogosto pride šele, ko nehamo čakati na denar, ki morda nikoli ne bo prišel, in začnemo načrtovati življenje na podlagi tega, kar dejansko imamo.
