Politično oglaševanje, s katerim stranka Svoboda v javnem prostoru poudarja rast povprečne bruto plače v času aktualne vlade, temelji na uradnih podatkih Statističnega urada RS. Ti kažejo, da je povprečna mesečna bruto plača v maju 2022 znašala 1.989,53 evra, septembra 2025 pa 2.506,67 evra. Nominalni dvig je očiten in kot tak ni sporen. Sporno pa je vprašanje, kaj ta dvig pomeni za dejanski položaj zaposlenih, kar je jedro kritike, ki jo izpostavljata predsednika opozicijske SDS in NSI, Janez Janša in Jernej Vrtovec.
Oba opozarjata, da bruto plača ni dohodek, s katerim gospodinjstva razpolagajo, temveč skupni strošek dela. Za življenjski standard je ključen neto znesek, ki ga zaposleni prejme na račun, ter njegova realna vrednost ob upoštevanju inflacije in davčne obremenitve.
Če primerjamo ista meseca, ki ju uporablja vladni plakat, dobimo bistveno drugačno sliko. Maja 2022 je bila povprečna neto plača 1.297,39 evra, razlika med bruto in neto pa 692,14 evra. Septembra 2025 je povprečna neto plača znašala 1.573,05 evra, razlika med bruto in neto pa 933,62 evra. V absolutnem znesku se je torej razkorak med bruto in neto povečal za več kot 240 evrov.
To dejstvo samo po sebi še ne pomeni, da so se davki nenadoma zvišali, pomeni pa, da rast bruto plač ni sorazmerno povečala razpoložljivega dohodka zaposlenih. Prav na to opozarjata Janša in Vrtovec: vlada komunicira z makro kazalnikom, medtem ko je za ljudi ključno, koliko jim po vseh obremenitvah dejansko ostane.
Dohodninska politika
V letih 2021–2022 je bila sprejeta t. i. mini davčna reforma, ki je med drugim predvidevala postopno zviševanje splošne dohodninske olajšave. Namen tega ukrepa je bil, da se pri isti bruto plači poveča neto izplačilo zaposlenega. Ta ureditev je bila začrtana tako, da bi del rasti bruto plač ostal bolj neposredno zaposlenim in ne bi bil pobran s strani države kot davčne terjatev.
Če bi Slovenija danes imela višjo splošno dohodninsko olajšavo, kot je bilo predvideno v tej reformi, bi to po nekaterih ocenah pomenilo, da bi povprečni neto prejemki pri enaki bruto plači znašali več deset evrov več na mesec, kot jih dejansko prejmejo danes. Pri povprečni neto plači okoli 1.570–1.580 evrov to lahko pomeni redni priliv več sto evrov letno, kar bi neposredno vplivalo na razpoložljivi dohodek gospodinjstev.
Če bi se tako razmerje med bruto in neto izboljšalo, bi bil vpliv na potrošnjo in kupno moč lahko občuten, zlasti z vidika realnih stroškov energije, hrane in storitev v času, ko inflacija ostaja visoka. V konkretnem primeru bi neto del pri plači znašal procentualno večji delež bruto, kar bi zmanjšalo relativno davčno breme za srednji razred delovno aktivnih prebivalcev.
V praksi to pomeni, da bi bila neto plača pri enaki bruto danes višja, če bi se ta pot nadaljevala. Ne gre za politično interpretacijo, temveč za osnovno davčno logiko: višja splošna olajšava pomeni nižjo davčno osnovo in posledično višje neto izplačilo. Ko Vrtovec govori o potrebi po izboljšanju razmerja bruto–neto in o davčni reformi, se sklicuje prav na ta mehanizem.
Vpliv Inflacije
K temu je treba dodati še vpliv inflacije. V zadnjih letih so se cene življenjskih potrebščin, energentov in storitev občutno zvišale. Del rasti plač je bil namenjen zgolj ohranjanju kupne moči, ne pa dejanskemu izboljšanju življenjskega standarda. V takšnih razmerah je vsaka dodatna davčna ali prispevna obremenitev še bolj občutna. Uvedba novih prispevkov, med njimi tudi prispevka za dolgotrajno oskrbo, neposredno vpliva na neto izplačila in dodatno potrjuje opozorila opozicije, da bruto številke ne povedo celotne zgodbe.
Primerjava z mednarodnim okoljem dodatno osvetli problem. Po metodologiji OECD je davčni primež na delo v Sloveniji nad povprečjem razvitih držav. To pomeni, da razlika med stroškom dela in neto plačo ostaja razmeroma velika. V takem okolju politično poudarjanje rasti bruto plač brez razprave o davčni obremenitvi dela težko odgovori na vprašanje, ali se delo dejansko bolj splača.
V tem kontekstu je kritika Janeza Janše in Jerneja Vrtovca vsebinsko utemeljena. Ne zanikata rasti plač, temveč opozarjata, da je bila izbrana komunikacija selektivna in da je bila hkrati opuščena politika, ki bi zaposlenim omogočila višji neto dohodek. Njuna teza, da bi bila slika danes drugačna, če bi se davčna razbremenitev nadaljevala, temelji na konkretnih zakonodajnih odločitvah in številkah, ne na retoriki.
Razprava o plačah zato ni vprašanje tega, ali so bruto zneski višji, temveč komu je ta rast dejansko koristila. Če država ob rasti plač povečuje tudi svoj delež, se občutek izboljšanja pri zaposlenih zmanjša. Prav to je jedro spora, ki ga vladni plakat ne naslavlja, opozicija pa ga postavlja v središče razprave o ekonomski politiki.
