Na dom dobimo vabilo na presejalni pregled. Odzovemo se, opravimo preiskavo in čakamo na rezultat. S tem smo naredili pomemben korak za svoje zdravje. Toda ali smo naredili vse, kar pomeni preventiva?
Beseda preventiva pogosto združi različne naloge. Ena je zmanjšati možnost, da bolezen nastane. Druga je morebitno bolezen odkriti dovolj zgodaj, da lahko pravočasno ukrepamo. Obe sta pomembni, vendar potrebujeta svoj prostor.
Primarna preventiva deluje pred nastankom bolezni. Sem sodijo denimo cepljenje, preprečevanje kajenja in pomoč pri njegovem opuščanju. Pomembno mesto imajo tudi podpora ustrezni prehrani, gibanju ter zmanjševanje škodljivih izpostavljenosti v okolju.
Zgodnje odkrivanje je praviloma del sekundarne preventive. S presejanjem pri ljudeh brez simptomov iščemo določene bolezni ali spremembe, ki zahtevajo nadaljnjo obravnavo. Pri nekaterih programih lahko odkrivanje in odstranjevanje predrakavih sprememb prepreči tudi razvoj raka. Meja zato v praksi ni vedno povsem ostra.
Razlika je kljub temu bistvena: pregled sam ne uredi naših življenjskih razmer in ne odpravi vseh dejavnikov tveganja. Dober rezultat tudi ni zagotovilo, da nam za zdravje ni treba več skrbeti.
Predstavljajmo si človeka, ki se redno odziva na preglede, hkrati pa kadi, se malo giblje in živi pod stalnim pritiskom. Njegova pripravljenost sodelovati pri pregledih je dragocena. Prav ta stik z zdravstvom bi moral biti priložnost tudi za konkretno pomoč pri spremembah.
Nasvet »prenehajte kaditi« je začetek. Dostopna strokovna pomoč in spremljanje sta nadaljevanje. Enako velja za prehrano in gibanje: priporočilo dobi vrednost, ko ga človek lahko vključi v svoje življenje.
Preventive zato ne moremo meriti samo s številom opravljenih pregledov. Vprašati se moramo tudi, koliko ljudi je dobilo uporabno podporo, koliko jih je uspelo spremeniti pomembne navade in ali pomoč doseže tudi tiste, ki jo najtežje poiščejo.
Več preiskav samo po sebi ne pomeni boljše preventive. Potrebujemo preglede z dokazano koristjo, ustrezno nadaljnjo obravnavo in premišljeno podporo pri zmanjševanju tveganj. Čas človeka in zdravstvenih delavcev je dragocen.
Predlagam, da ob vsakem javnem pogovoru o preventivi postavimo dve vprašanji: kako bomo bolezni pravočasno odkrivali in kaj bomo storili, da jih bo manj nastalo?
Drugo vprašanje zahteva sodelovanje zdravstva, šol, delodajalcev, lokalnih skupnosti in države. Zahteva tudi našo pripravljenost za spremembe. Zdravstveni sistem mora pri tem imeti jasno vlogo, usposobljene ljudi in čas, namenjen preventivnemu delu.
Odzovimo se na priporočene preglede. Ob tem pa zahtevajmo tudi dostopno pomoč pri ohranjanju zdravja.
Če znamo ljudi povabiti na pregled za zgodnje odkrivanje bolezni, ali jih znamo enako zavzeto povabiti tudi k preprečevanju njenega nastanka?
prof. dr. Igor Ogorevc, raziskovalec fiziologije, terapevt in avtor metode Termoregulacija telesa ter soustanovitelj Planeta zdravja
