Ko nas zaboli zob, pokličemo zobozdravnika. Ko nas stisne v prsih, poiščemo pomoč. Ko dobimo diagnozo, želimo čim prej začeti zdravljenje. Vse to je razumljivo. Toda koga pokličemo, ko želimo ostati zdravi?
To vprašanje bi moralo imeti prav tako jasen odgovor.
Zdravstveni sistem potrebujemo, ko zbolimo. Potrebujemo pa tudi znanje, čas in podporo, da zmanjšamo možnost nastanka bolezni. Temu pravimo primarna preventiva. Izraz je strokoven, njegov pomen pa preprost: ukrepati, preden bolezen nastane.
Preventiva seveda že obstaja. Cepljenje, pomoč pri opuščanju kajenja in podpora zdravim življenjskim navadam so njen pomemben del. Vprašanje je, ali je dovolj dostopna, povezana in vključena v naše vsakdanje življenje. Ali človek dobi samo priporočilo ali tudi pomoč, da ga lahko uresniči?
Predstavljajmo si človeka, ki veliko dela, slabo spi, se malo giblje in večino obrokov poje mimogrede. Ve, da bi moral nekaj spremeniti. Toda med vedeti in narediti je pogosto velika razdalja. Na njej stojijo utrujenost, delovni čas, denar, družinske obveznosti in nasprotujoči si nasveti.
Besede »živite bolj zdravo« te razdalje same ne premagajo.
Potrebujemo pogovor, ki se začne z vprašanjem: kaj je v vašem življenju mogoče spremeniti? Nato skupen načrt, izvedljive korake in spremljanje. Nekdo potrebuje pomoč pri opuščanju kajenja, drugi pri prehrani, tretji pri urejanju spanja ali vključevanju gibanja v svoj dan.
Pri razvoju metode Termoregulacija telesa me vodi tudi vprašanje, kako človeka spodbuditi, da razmišlja o delovanju svojega telesa in o lastni vlogi pri ohranjanju zdravja. To vprašanje presega posamezno metodo. Moralo bi biti del običajnega odnosa med človekom in zdravstvenim sistemom.
Osebna odgovornost je pomembna. Nihče se ne more gibati, spati ali opustiti kajenja namesto nas. Toda odgovornost ne pomeni, da mora človek vse razumeti in urediti sam. Še manj pomeni, da je vsak, ki zboli, za svojo bolezen kriv. Na zdravje vplivajo tudi dednost, okolje in razmere, na katere posameznik nima popolnega vpliva.
Prav zato mora biti preventiva skupna naloga. Zdravstvo naj zagotovi strokovno podporo, šole znanje in zdrave navade, delovna okolja razumne pogoje, država pa možnosti, da zdrava izbira ne bo dostopna samo tistim z dovolj časa in denarja.
Vseh bolezni ne moremo preprečiti. Lahko pa si zastavimo višji cilj: da bo več ljudi dlje ohranjalo zdravje, samostojnost in možnost dejavnega življenja.
Začnimo pri sebi z vprašanjem: kaj sem pripravljen storiti za svoje zdravje? In takoj dodajmo drugo: kakšno pomoč pri tem upravičeno pričakujem od zdravstvenega sistema?
Ko zbolimo, pričakujemo pomoč. Zakaj je ne bi pričakovali tudi pri ohranjanju zdravja?
prof. dr. Igor Ogorevc, raziskovalec fiziologije, terapevt in avtor metode Termoregulacija telesa ter soustanovitelj Planeta zdravja
