Islandija bi lahko že letos poleti odprla novo poglavje v razpravi o svojem odnosu do Evropske unije. Po informacijah iz diplomatskih krogov v Reykjaviku in Bruslju se resno razmišlja o možnosti, da bi volivci že avgusta glasovali o ponovnem zagonu pogajanj o članstvu v EU, ki so bila pred več kot desetletjem zamrznjena.
Vladajoča koalicija je sicer napovedovala referendum o nadaljevanju pogajanj najpozneje do leta 2027, a se časovnica očitno premika naprej. Razlogi niso zgolj notranjepolitični. V ospredje stopajo geopolitični dejavniki, med njimi napetosti v severnem Atlantiku, spremembe v odnosih z Združenimi državami Amerike ter vprašanja dolgoročne varnosti države, ki nima lastne vojske.
Odločitve Washingtona o carinah za Islandijo ter retorika ameriškega predsednika Donalda Trumpa glede Grenlandije so v Reykjaviku dodatno okrepile razpravo o tem, kam Islandija dolgoročno spada. Po navedbah več virov naj bi islandski parlament datum glasovanja objavil v prihodnjih tednih, ob tem pa se je v zadnjem času okrepila tudi diplomatska izmenjava obiskov med Islandijo in institucijami EU.
Če bi se volivci odločili za nadaljevanje pogajanj, bi lahko Islandija zaradi že visoke stopnje usklajenosti zakonodaje z EU postala ena najhitrejših pristopnic, navaja Politico, ki se sklicuje na sogovornike, vključene v priprave.
Bruselj poudarja varnost in pripadnost
V Bruslju razprava o širitvi vse bolj dobiva varnostno razsežnost. V ospredju niso več le gospodarski kazalniki, temveč vprašanja stabilnosti, zanesljivosti partnerjev in ohranjanja vpliva v svetu, kjer se krepijo konkurenčne sfere moči.
Predstavniki Evropske komisije so v zadnjih mesecih večkrat poudarili pomen tesnejšega sodelovanja z Islandijo, ki ima zaradi svoje lege v severnem Atlantiku strateško vlogo. V tem kontekstu se članstvo ne razume več zgolj kot ekonomska odločitev, temveč kot del širše varnostne arhitekture Evrope.
Od zamrznitve do nove realnosti
Islandija je za članstvo v EU zaprosila leta 2009, v času globoke finančne krize, ko so propadle vse tri največje komercialne banke v državi. Pogajanja so se začela, a jih je vlada leta 2013 zamrznila, potem ko se je gospodarstvo hitro stabiliziralo, hkrati pa so se v Evropi okrepili strahovi glede prihodnosti evrskega območja. Leta 2015 je Reykjavik celo zaprosil, da ga EU ne obravnava več kot kandidatko.
Od takrat so se razmere bistveno spremenile. Islandija se varnostno opira na članstvo v Natu in dvostranski obrambni sporazum z ZDA iz leta 1951, hkrati pa se sooča z novimi geopolitičnimi tveganji. Ankete v zadnjih letih kažejo na postopno rast podpore članstvu, čeprav vprašanje ostaja politično občutljivo.
Ribolov kot najtežji del enačbe
Največja ovira na poti v EU ostaja ribištvo. Gre za ključno gospodarsko panogo in simbol suverenosti, ki je bila tudi v prejšnjih pogajanjih osrednja točka sporov. V islandski javnosti velja prepričanje, da bi prav ribolovne pravice lahko znova sprožile močan odpor do članstva.
Vendar se je od zadnjih pogajanj spremenil pomemben dejavnik: Združeno kraljestvo ni več članica EU. Prav odnosi z Londonom so v preteklosti pogosto zaostrovali razprave o ribolovu, vključno z dolgoletnimi spori, znanimi kot “vojne trsk”. Zaradi brexita bi lahko bila pogajalska dinamika tokrat drugačna.
Islandija je že danes del Evropskega gospodarskega prostora in schengenskega območja, večino zakonodaje pa je že uskladila z evropskimi pravili. Pred zamrznitvijo pogajanj je zaprla 11 od 33 pogajalskih poglavij, kar pomeni, da bi bil tehnični del postopka lahko razmeroma kratek.
A tudi če bi pogajanja stekla hitro, bi za dokončno članstvo sledil še en referendum. Prav ta politična faza predstavlja največjo negotovost, saj so koristi članstva za Islandijo izraziteje varnostne kot gospodarske. Država s petim najvišjim BDP na prebivalca na svetu namreč od članstva ne pričakuje neposrednih finančnih koristi, temveč predvsem dolgoročno stabilnost in jasno umeščenost v evropski prostor.
