Ustavno sodišče je odločilo, da tretja alineja drugega odstavka 6. člena Zakona o osebni asistenci ni v neskladju z Ustavo. S tem je zavrnilo očitke o protiustavnosti starostne omejitve, ki določa, da osebe po dopolnjenem 65. letu, če pravice do osebne asistence niso uveljavile že prej, te pravice na novo ne morejo pridobiti.
Kot izhaja iz odločbe, je sodišče presojalo pobudo Zagovornika načela enakosti, vloženo maja 2023, v postopku abstraktne presoje ustavnosti. Ustavno sodišče poudarja, da je „pravica do storitev osebne asistence po svoji vsebini način uresničevanja posebnega ustavnopravnega varstva invalidov iz prvega odstavka 52. člena Ustave“. Zakonodajalec je s to ureditvijo, kot so zapisali, sledil ustavnemu pooblastilu, da invalidom poleg splošnih pravic zagotovi tudi posebno pravico do osebne asistence, katere namen je omogočiti neodvisno in aktivno življenje.
V odločbi izpostavljajo, da pravice do osebne asistence ni mogoče enačiti s pravico do dolgotrajne oskrbe. „Za pravico do dolgotrajne oskrbe je bistvena dolgotrajna odvisnost od pomoči drugega kot socialni primer in zagotovitev te pomoči v okviru sistema socialne varnosti. To je drugače od tega, kar zagotavlja pravica do osebne asistence, ki spodbuja zaposlovanje invalidov ter jim omogoča aktivnost in neodvisnost,“ navaja Ustavno sodišče. Po presoji sodišča se pravici med seboj bistveno razlikujeta tudi z ustavnopravnega vidika.
Sodišče je pritrdilo, da so osebe, starejše od 65 let, ki pravice niso uveljavile že pred to starostjo, z izpodbijano ureditvijo obravnavane manj ugodno kot mlajše osebe. Vendar pa je ocenilo, da ima takšno razlikovanje ustavno dopusten cilj. Ta je, kot poudarjajo, zagotoviti osebno asistenco invalidom v delovno aktivni dobi, saj jo ti „nujno potrebujejo za enakovredno udeležbo v družbenem življenju“ in za enake možnosti pri zaposlovanju.
Ustavno sodišče je posebej opozorilo na omejenost javnih sredstev in kadrovskih zmogljivosti. „Nenadzorovana širitev kroga upravičencev lahko povzroči resno tveganje prekomerne obremenitve sistema osebne asistence,“ so zapisali. Ob upoštevanju demografskih trendov in številčnosti starejše populacije bi brez starostne omejitve obstajalo tveganje, da sistem postane stroškovno težko vzdržen in kadrovsko preobremenjen, kar bi lahko poslabšalo dostopnost storitev za delovno aktivne invalide.
Sodišče je ocenilo, da je določitev starostne meje primeren in nujen ukrep za dosego zasledovanega cilja ter za ohranitev funkcionalnosti sistema. Hkrati je opozorilo, da osebe z oviranostmi po 65. letu lahko uveljavljajo druge pravice iz sistema invalidskega in socialnega varstva, ki so temu starostnemu obdobju prilagojene.
V tehtanju med posegom v pravice starejših upravičencev in koristmi za delovno aktivne invalide je Ustavno sodišče presodilo, da je „teža posledic izpodbijane starostne omejitve (…) manjša od koristi, ki zaradi te omejitve nastajajo“. Zato je odločilo, da izpodbijana določba Zakona o osebni asistenci ostaja v veljavi.
