Ustavno sodišče je zavrglo zahtevo zdravniškega sindikata Fides za oceno ustavnosti več določb zakona o zdravstveni dejavnosti, ki se nanašajo na omejevanje dela zdravnikov pri drugem delodajalcu oziroma zunaj javne zdravstvene mreže. Presodilo je, da ni izkazan pogoj ogroženosti pravic delavcev, zato se v vsebinsko presojo izpodbijanih določb ni spuščalo.
S tem omejitve dodatnega dela zdravnikov ostajajo v veljavi.
Fides je izpodbijal več členov, med drugim 51.a člen, ki določa obveznost vključevanja zdravstvenih delavcev v neprekinjeno zdravstveno varstvo, ter 53. člen, ki ureja pogoje za njegovo izvajanje. Posebej izpostavljeni so bili členi 53.b, 53.c in 53.d, ki urejajo razmerje med javnim in zasebnim zdravstvom ter omejujejo možnost dodatnega dela.
Po veljavni ureditvi lahko zdravnik, zaposlen v javnem zavodu ali pri koncesionarju, dodatno delo opravlja le v okviru javne zdravstvene mreže in s soglasjem delodajalca. Zakon določa tudi, da lahko zdravstveni delavec, ki je zaposlen za polni delovni čas, izjemoma sklene pogodbo z drugim javnim zavodom, vendar največ za osem ur tedensko.
Ustavno sodišče je zahtevo glede večine izpodbijanih določb zavrglo soglasno, zahtevo glede 51.a in 53. člena pa z večino glasov. Proti sta glasovala sodnika Primož Gorkič in Rok Svetlič. Predlagatelju je naložilo tudi, da sam nosi stroške postopka.
Sodišče se ob tem ni opredeljevalo do vprašanja reprezentativnosti predlagatelja in ni odločalo o predlogu za začasno zadržanje izvajanja zakona.
Razširitev obveznega dela med stavko protiustavna
V ločenem delu odločbe je ustavno sodišče presojalo tudi določbe zakona o zdravniški službi, ki urejajo obseg dela zdravnikov med stavko.
Presodilo je, da so določbe, ki so razširile nabor storitev, ki jih morajo zdravniki opravljati tudi v času stavke, v neskladju z ustavo. Takšna ureditev po oceni sodišča nesorazmerno posega v pravico do stavke.
Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta.
Dvojni učinek odločitve
Odločitev ustavnega sodišča ima neposredne posledice za obstoječo ureditev.
Na eni strani omejitve dodatnega dela zdravnikov ostajajo nespremenjene, saj sodišče o njihovi ustavnosti ni meritorno odločalo.
Na drugi strani pa je del zakonodaje, ki ureja delo zdravnikov med stavko, označen kot protiustaven, kar pomeni obveznost zakonodajalca, da poseže v ureditev tega področja.
