Otrok ima babičine oči, dedkov nasmeh ali izraz na obrazu, ki ga starši prepoznajo s stare družinske fotografije. Čeprav DNK neposredno prejme od mame in očeta, so njuni kromosomi sestavljeni iz genskega materiala prejšnjih generacij. Zato se lahko pri otroku izrazito pokaže kombinacija potez, ki je pri njegovih starših manj opazna.
Otrok v povprečju podeduje približno četrtino jedrne DNK od vsakega biološkega starega starša. Vendar ta delež – razen pri posebnih delih genoma – ni razdeljen na štiri natančno enake pakete.
Ko nastajajo jajčne celice in semenčice, se kromosomi premešajo in si izmenjajo dele. Otrok tako ne prejme preprosto polovice babičinih in polovice dedkovih različic, ki jih nosi njegov starš. Prejme naključno sestavljeno kombinacijo.
Nacionalni inštitut za raziskovanje človeškega genoma ta proces opisuje kot razmeroma naključno genetsko mešanje, zaradi katerega potomci dobijo koščke DNK svojih staršev, starih staršev in drugih prednikov.
Starš lahko nosi potezo, ne da bi bila očitna
Včasih se zdi, da je določena značilnost “preskočila generacijo”. Starš ima lahko gensko različico, ki pri njem ni vidno izražena, nato pa jo prenese otroku.
Pri preprostih recesivnih vzorcih se določena lastnost oziroma stanje izrazi šele, ko posameznik podeduje ustrezno različico gena od obeh staršev. Človek z eno samo takšno različico je lahko prenašalec, ne da bi imel izraženo značilnost. Nacionalni inštitut za raziskovanje človeškega genoma pojasnjuje, da se recesivna lastnost praviloma izrazi, ko sta navzoči obe ustrezni različici gena.
Toda barva oči, oblika obraza, višina in večina drugih značilnosti, po katerih prepoznavamo družinsko podobnost, običajno niso posledica enega samega gena. Nanje vpliva veliko genskih različic, zato razlaga o dominantnih in recesivnih genih sama ne zadostuje.
Podoben obraz je sestavljen iz številnih drobnih potez
Otrok morda nima povsem enakega nosu kot dedek ali enakih oči kot babica. Lahko pa podeduje podobno razmerje med očmi, obliko ličnic, brado, nasmeh ali način, kako se obraz spremeni ob smehu.
Skupaj lahko te drobne značilnosti ustvarijo močan vtis podobnosti. Zato sorodniki v istem otroku pogosto vidijo različne ljudi: mamina družina trdi, da je “ves njihov”, očetova pa v njem prepozna svojega dedka.
Tudi fotografije lahko zavajajo. Otroka pogosto primerjamo s posnetkom starega starša iz enakega starostnega obdobja, medtem ko njegove starše poznamo predvsem kot odrasle. Obrazi pa se z rastjo spreminjajo.
Nekatere genetske poti so bolj neposredne
Mitohondrijska DNK se praviloma prenaša po materini liniji. Otrok jo prejme od mame, ta pa jo je prejela od svoje matere. Pri običajnem kromosomskem razvoju sin kromosom Y prejme od očeta, ta pa ga je dobil od svojega očeta.
To omogoča sledenje nekaterim materinskim in očetovskim linijam, vendar ne pomeni, da bo otrok zaradi tega po videzu nujno podoben prav materini babici ali očetovemu dedku. Večina vidnih potez izhaja iz veliko širše kombinacije genov.
Podobnost ni vedno samo genetska
Otrok lahko od starih staršev prevzame tudi držo, kretnje, naglas, smeh, izraze ali način pripovedovanja. Če z njimi preživi veliko časa, se lahko naučena podobnost pridruži telesni.
Znanost o dedovanju zato ne potrjuje, da bi otrok “preskočil” starše. Prav prek njih je prejel gene prejšnjih generacij. Genetsko mešanje je le poskrbelo, da so nekatere stare družinske poteze pri njem znova postale posebej vidne.
