Iran je v sredo izvedel nov val raketnih in brezpilotnih napadov po Bližnjem vzhodu, le nekaj ur po tem, ko je ameriški predsednik Donald Trump nakazal možnost napredka v diplomatskih prizadevanjih. Teheran je sporočil, da je proti Izraelu ter proti lokacijam ameriških sil v Kuvajtu, Jordaniji in Bahrajnu izstrelil salvo „natančno vodenih“ raket in dronov.
Napadi so imeli konkretne posledice na terenu. V Kuvajtu je bil zadet rezervoar za gorivo na mednarodnem letališču, kar je sprožilo veliko eksplozijo, jordanske oblasti pa so poročale o šrapnelih v bližini prestolnice Aman. V Bahrajnu so se oglasila opozorila pred zračnimi napadi.
Konflikt, ki se je začel 28. februarja, se je s tem razširil po širši regiji Perzijskega zaliva, ki je doslej veljala za relativno varnejši del nestabilnega območja. Napadi že vplivajo na letalski promet in turistični sektor, hkrati pa se posledice prenašajo tudi na svetovne energetske trge.
Napadi tudi izven Irana in Izraela
Spopadi se širijo tudi v Libanon, kjer izraelske sile nadaljujejo operacije proti Hezbolahu. Cilj je vzpostaviti nadzor do reke Litani, približno 30 kilometrov od izraelske meje. Izrael je obenem sporočil, da izvaja nove napade na „infrastrukturo iranskega režima“.
Napadi Irana na države Perzijskega zaliva pomenijo pomemben premik v konfliktu, saj so bile tokrat neposredno prizadete tudi države, ki so bile doslej bolj obrobno vključene.
Trump govori o „zelo velikem darilu“
Kljub stopnjevanju napadov Trump vztraja, da potekajo pogovori. Dejal je, da se ZDA „trenutno pogajajo“ z Iranom in da je Teheran ponudil „zelo veliko darilo, vredno ogromno denarja“.
Podrobnosti ni razkril, vendar je omenil povezavo s Hormuško ožino, ki jo je Iran po napadih delno zaprl. Ožina je ključna za svetovno oskrbo z energijo, saj skozi njo poteka približno petina svetovne nafte.
Po poročilih naj bi Washington Iranu prek posrednikov predstavil tudi obsežnejši načrt za končanje vojne, vendar uradne potrditve s strani Teherana ni.
Trump je ponovno poudaril tudi, da se je Iran „strinjal, da nikoli ne bo imel jedrskega orožja“, čeprav so ZDA v njegovem prvem mandatu izstopile iz jedrskega sporazuma iz leta 2015.
Vojaške priprave kljub diplomaciji
Ob diplomatskih signalih se hkrati pojavljajo informacije o krepitvi ameriške vojaške prisotnosti v regiji. Po nekaterih poročilih Washington razmišlja o napotitvi dodatnih 3000 vojakov.
Razmere dodatno zapleta tudi notranja dinamika v Iranu. Po smrti ajatole Alija Hameneija naj bi del Revolucionarne garde deloval bolj decentralizirano, njegov sin Mojtaba Hamenei pa se v javnosti ne pojavlja, kar odpira vprašanja o dejanski strukturi odločanja v Teheranu.
Hormuška ožina kot vzvod pritiska
Iran je medtem sporočil, da bo skozi Hormuško ožino omogočil prehod „nesovražnim“ ladjam. Plovilom, povezanim z ZDA in Izraelom, pa prehoda ne namerava dovoliti.
Takšna selektivna odprtost ene najpomembnejših pomorskih poti kaže, da Teheran ožino uporablja kot strateško orodje. Vsaka omejitev prometa ima neposreden vpliv na cene energentov in globalno gospodarstvo.
Gospodarski učinki že vidni
Posledice konflikta se že kažejo širše. Letalske družbe zmanjšujejo število letov, nekatere države razmišljajo o omejevanju porabe energije, finančni trgi pa se odzivajo na vsako novo eskalacijo ali signal o morebitnem dogovoru.
Obenem se pojavljajo opozorila, da bi lahko motnje v dobavnih verigah vplivale tudi na gnojila, kar bi v naslednjem letu lahko pomenilo nižje pridelke in višje cene hrane.
