Sendvič je verjetno najbolj podcenjena jed. Z njim se zadovoljimo, ko nimamo časa, ko se nam ne da kuhati ali ko iščemo nekaj na hitro. Prav zato se pogosto sprijaznimo s povprečjem. Kruh, nekaj nadeva, zapremo in pojemo. A dober sendvič ni bližnjica. Je odločitev.
Razlika med sendvičem, ki ga pojemo mimogrede, in tistim, ki si ga zapomnimo, ni v količini sestavin, temveč v ravnotežju.
Najpogostejša napaka je, da kruh obravnavamo kot nekaj samoumevnega. Kot nosilec, ki nima prave vloge. A pri sendviču je kruh enakovreden del jedi, ne zgolj ovojnica.
Dober sendvič se začne s kruhom, ki ima okus, strukturo in značaj. Ne sme biti premehak, da se razmoči, niti pretrd, da vse ostalo izgine v njem. Ko ugriznemo, mora kruh sodelovati, ne prevladati in ne razpasti.
Če kruh ni pravi, tudi najboljši nadev ne bo rešil celote.
Manj sestavin, več smisla
Veliko sendvičev propade zaradi pretiravanja. Preveč plasti, preveč okusov, preveč ambicije. Rezultat ni bogat, ampak zmeden ugriz, v katerem se nič ne izpostavi. Res dober sendvič ima jasno idejo. Ena glavna sestavina, ena podpora in nekaj, kar vse poveže. Ko vemo, kaj naj bo v ospredju, ostalo služi temu cilju.
Pogosto razmišljamo le o okusih, pozabimo pa na občutek. Mehko, hrustljavo, sočno, kremasto. Dober sendvič ima kontrast, ki se začuti že ob prvem ugrizu. Če je vse mehko, deluje dolgočasno. Če je vse trdo, utrudi. Ravnotežje med teksturami je tisto, kar naredi sendvič zanimiv tudi po polovici.
Omaka je eden najbolj spregledanih elementov. Ali je sploh ni, ali pa je je preveč. Njena naloga ni, da preglasi ostalo, temveč da poveže kruh in nadev v eno celoto. Dobra omaka se ne opazi posebej. Opazi se šele, ko je ni. Takrat sendvič deluje suh, razdrobljen in nedokončan.
Tudi sendvič ima svoj konec. Zadnji dotik, ki ga loči od povprečja. Morda je to nekaj kisline, malo popra ali le trenutek, ko ga pred ugrizom rahlo stisnemo skupaj.
Sendvič s ciabato
Ciabata je kruh, ki zahteva malo spoštovanja. Ima izrazito skorjo in zračno sredico, zato ne prenese naključnega polnjenja. Dober sendvič s ciabato nastane, ko ji pustimo, da ostane v ospredju, nadev pa jo dopolni, ne preglasi.
Ciabato najprej prerežemo in jo na hitro segrejemo – v ponvi, pečici ali toasterju, toliko da postane rahlo hrustljava, ne pa trda. Topel kruh je osnova, ki naredi razliko že pred prvim ugrizom.
Na spodnji del nanesemo tanko plast nečesa kremastega. Ne zaradi okusa, ampak zaradi ravnotežja. To je plast, ki poveže kruh z nadevom in prepreči, da bi sendvič deloval suh. Sledi glavna sestavina – nekaj, kar ima jasen okus in teksturo. Pečena zelenjava, rezina mesa ali sir naj imajo prostor, ne več plasti naenkrat.
Dodamo nekaj svežega. Ne veliko, samo toliko, da ugriz dobi kontrast. Rukola, paradižnik ali nekaj kislega, kar prereže bogatost. To je trenutek, ko sendvič dobi ritem.
Na koncu zgornji del ciabate zapremo brez pritiska. Sendvič ni treba stisniti na silo. Dober sendvič drži skupaj sam od sebe. Če ga moramo držati skupaj z močjo, je v njem že preveč.
Tak sendvič ne deluje improvizirano, čeprav je pripravljen hitro. Ima začetek, sredino in konec. In ravno to je skrivnost – ne količina, ne razkošje, ampak občutek, da je bil sestavljen z mislijo, ne zgolj iz nuje.
![Romana Tomc [Foto: www.RomanaTomc.si]](https://i0.wp.com/portal24.si/wp-content/uploads/2023/05/tomcromana2018-19-scaled.jpg?fit=300%2C200&ssl=1)
