Doma govori drugače kot med vrstniki: Se otrok pretvarja ali samo išče svoje mesto?

ByE. K.

19. novembra, 2026 , , , ,
Najstnica [Foto: Pixabay/dimitrisvetsikas1969]

Doma govori povsem običajno, med prijatelji pa nenadoma uporablja drug naglas, nenavadne izraze in besede, ki jih starši komaj razumejo. Spremeni se lahko celo ton njegovega glasu. Čeprav se odraslim včasih zdi, da se otrok pretvarja, je takšno prilagajanje pogosto normalen del odraščanja in iskanja svojega mesta med vrstniki.

Tudi odrasli ne govorimo povsod enako. Na sestanku izbiramo drugačne besede kot ob kavi s prijatelji, z otrokom govorimo drugače kot z nadrejenim. Otrok oziroma najstnik se tega šele uči, zato so prehodi med različnimi načini izražanja pri njem lahko veliko bolj opazni.

Ameriško psihološko združenje pojasnjuje, da je sleng tudi način izražanja identitete. Z njim mladi pokažejo, kateri skupini pripadajo, komu zaupajo in kdo razume njihova nenapisana pravila. Beseda, ki staršem ne pomeni ničesar, lahko med vrstniki deluje kot majhen znak povezanosti.

Jezik kot vstopnica v skupino

V obdobju odraščanja postane pripadnost vrstnikom izredno pomembna. Otrok zato pogosto nezavedno prevzame njihove izraze, način izgovorjave, kretnje in celo ritem govora. To samo po sebi ne pomeni, da izgublja svojo osebnost. Prav nasprotno – z različnimi načini izražanja preizkuša, kdo je in kako želi delovati v različnih okoljih.

Starše lahko zmoti predvsem občutek, da je otrok doma “nekdo drug”. Posebej neprijetno je, če med prijatelji uporablja bolj grob jezik ali se vede, kot da ga je družine sram. A takojšnje posmehovanje njegovemu slengu ali ukaz “Govori normalno” običajno ne prineseta veliko. Otrok lahko sliši predvsem sporočilo, da starši zavračajo svet, v katerem se poskuša znajti.

Boljši začetek pogovora je preprosto vprašanje: “Kaj ta beseda pomeni?” Včasih bo odgovor presenetljivo nedolžen, včasih pa bo odprl pogovor o tem, zakaj določeni izrazi doma, v šoli ali v pogovoru z odraslimi niso primerni.

Cilj ni, da otrok povsod govori enako, temveč da zna presoditi, kakšen način sporazumevanja je primeren za posamezno okolje. Prav sposobnost preklapljanja med sproščenim pogovorom s prijatelji in jasnim, spoštljivim izražanjem v šoli je pomembna socialna spretnost.

Pozornost je potrebna, če sprememba ni omejena le na besede. Če otrok med vrstniki zanika svoja zanimanja, se norčuje iz drugih, počne stvari, ob katerih mu je očitno neprijetno, ali ga je nenehno strah, da bo izločen, morda ne gre več samo za običajno prilagajanje.

Drugačen besednjak torej še ni razlog za alarm. Včasih pomeni le, da si otrok med odraščanjem ustvarja jezik, ki za nekaj časa pripada predvsem njemu in njegovi družbi.