Večina ljudi napetost v telesu zazna šele takrat, ko se pojavi bolečina. Pogosto ne gre za splošno zakrčenost, temveč za jasno izraženo asimetrijo: ena rama je trša, ena stran vratu bolj občutljiva, kolk na eni strani “drži”, medtem ko je druga stran telesa skoraj povsem sproščena. Takšne razlike niso naključne. V ozadju so vsakodnevne navade, telesni vzorci in dolgotrajne obremenitve, ki jih telo postopoma sprejme kot novo normalnost.
Čeprav si radi predstavljamo telo kot simetričen sistem, je v resnici izrazito funkcionalno asimetrično. Večina ljudi ima dominantno roko, eno stran telesa pogosteje obremenjuje, na eni nogi pogosteje stoji ali se nanjo bolj naslanja. Te razlike same po sebi niso problematične. Težava nastane, ko se mišična napetost na eni strani kopiči hitreje, kot jo telo zmore sproščati.
Dolgotrajno sedenje, delo za računalnikom, nošenje torbe vedno na isti rami, enostranski športi ali celo način spanja povzročijo, da določene mišične skupine ostajajo v stalni pripravljenosti. Mišica se skrajša, prekrvavitev se poslabša, tkivo postane manj prožno. Na drugi strani telesa pa mišice pogosto prevzamejo kompenzacijsko vlogo in se raztegnejo ali oslabijo.
Ko ena stran dela namesto druge
V praksi se to najpogosteje kaže kot napet vrat na eni strani, bolečina v eni rami ali občutek “zategnjenega” križa, ki se pojavlja vedno na isti strani. Telo skuša ohraniti ravnotežje, zato zdrava stran pogosto dela več, kot bi morala. Sčasoma se poruši mišično ravnovesje, kar vpliva tudi na sklepe, držo in gibanje.
Maserji in fizioterapevti pri obravnavi takšnih težav pogosto ugotavljajo, da bolečina ni vedno tam, kjer je vzrok. Napeta desna rama je lahko posledica zakrčenih mišic v levi strani vratu ali celo v medeničnem obroču. Telo deluje kot povezan sistem, kjer se napetosti prenašajo po fascialnih verigah.
Vloga masaže pri uravnoteženju telesa
Pravilno izvedena masaža ni namenjena zgolj sproščanju bolečega mesta, temveč ponovni vzpostavitvi ravnotežja med levo in desno stranjo telesa. Izkušen maser bo najprej ocenil razliko v tonusu mišic, gibljivosti in občutljivosti tkiva, šele nato prilagodil pritisk in tehniko.
Pri enostranskih napetostih je ključno, da se ne obravnava zgolj bolj boleče strani. Pogosto je treba sprostiti tudi nasprotno stran, ki je lahko kronično preobremenjena, čeprav ne boli. S tem se telesu omogoči, da ponovno vzpostavi naravno porazdelitev obremenitev.
Pomemben element je tudi delo z globokimi mišicami in fascijo, saj prav tam pogosto vztrajajo dolgotrajne napetosti. Površinska masaža sicer prinese kratkotrajno olajšanje, vendar brez vpliva na vzrok težave.
Zakaj se napetost po masaži včasih vrne
Pogosta izkušnja je, da se telo po masaži sicer sprosti, a se napetost po nekaj dneh vrne – pogosto na isto stran. To ne pomeni, da masaža ni bila učinkovita, temveč da se telo vrača v stare gibalne vzorce. Če vsakodnevne navade ostajajo nespremenjene, bo tudi mišični spomin deloval proti ravnovesju.
Zato maserji pogosto opozarjajo na pomen zavedanja telesa po terapiji: način sedenja, položaj ramen, porazdelitev teže pri hoji. Včasih že manjši popravki bistveno zmanjšajo ponovni pojav enostranskih napetosti.
Ko se z redno in ciljno usmerjeno masažo začnejo sproščati tudi globlje plasti mišic, telo postopoma opusti kompenzacijske vzorce. Stranke pogosto poročajo o občutku, da “stojijo bolj ravno”, da se ramena naravno poravnajo ali da hoja postane lažja. To niso subjektivni vtisi, temveč znak, da se mišično ravnovesje ponovno vzpostavlja.
Enostranske napetosti so torej jasen signal telesa, da nekaj ni usklajeno. Masaža ima pri tem pomembno vlogo, vendar le takrat, ko je usmerjena v celoto in ne zgolj v trenutno bolečino.
