Po spletu kroži simulacija, ki spremembe med 36-urnim postom razporeja skoraj na minuto: po 12 urah naj bi telo kurilo maščobe, po 16 naj bi se začela avtofagija, po 36 urah pa nekakšno “globinsko čiščenje”. Resničnost je nekoliko manj spektakularna – in precej bolj odvisna od posameznika.
Posnetek prikazuje telo kot uro z natančno določenimi presnovnimi postajami. Toda na hitrost sprememb vplivajo zadnji obrok, količina shranjenih ogljikovih hidratov, telesna dejavnost, starost, presnova in zdravstveno stanje.
Časovnica je zato lahko zanimiv približek, ni pa univerzalen urnik, ki bi veljal za vsakogar.
Prve ure: Telo še porablja zadnji obrok
V prvih urah po jedi telo prebavlja hrano in energijo pridobiva predvsem iz glukoze. Raven inzulina, ki se je po obroku zvišala, začne postopoma upadati.
Po približno osmih do 12 urah brez hrane jetra vse bolj posegajo po zalogah glikogena. To je nekakšna hitro dostopna zaloga ogljikovih hidratov, ki pomaga vzdrževati primerno raven sladkorja v krvi.
To pa ne pomeni, da po osmih urah vsakemu človeku nevarno pade krvni sladkor. Zdravo telo ga praviloma uravnava tudi takrat, ko nekaj časa ne jemo.
Po 12 urah: V ospredje počasi prihajajo maščobe
Ko se zaloge glikogena zmanjšujejo, začne telo več energije pridobivati iz maščob. Jetra iz maščobnih kislin tvorijo ketone, ki jih lahko kot gorivo uporabljajo možgani in druga tkiva.
Ta presnovni prehod se ne zgodi s pritiskom na stikalo. Pri nekom se začne prej, pri drugem pozneje. Hitreje ga lahko doseže človek, ki je pred postom pojedel manj ogljikovih hidratov ali je bil telesno dejaven.
Pomembna podrobnost: to, da telo med postom porablja več maščob, še ne zagotavlja dolgoročne izgube telesne teže. Odločilno ostaja, koliko energije človek zaužije in porabi v daljšem obdobju.
Od 24 do 36 ur: Presnovni preklop je izrazitejši
Po dnevu brez hrane je inzulin praviloma nižji, zaloge glikogena pa so že precej zmanjšane. Telo se zato močneje opira na maščobe in ketone.
Manjša raziskava 36-urnega posta samo ob vodi je pri udeležencih pokazala izrazite spremembe številnih presnovkov v krvi. To potrjuje, da se presnova v tem času pomembno spremeni, ne dokazuje pa, da 36-urni post telo “ponastavi” ali očisti.
Nekateri ljudje med daljšim postom poročajo o manjši lakoti, drugi pa občutijo glavobol, šibkost, razdražljivost, omotico ali težave z zbranostjo.
Se avtofagija res začne po natanko 16 urah?
Avtofagija je normalen celični proces, pri katerem celice razgrajujejo in ponovno uporabijo poškodovane ali nepotrebne sestavne dele. Pogosto jo slikovito opisujejo kot celično pospravljanje.
Pomanjkanje hranil lahko ta proces okrepi, vendar ni dokazano, da se pri vseh ljudeh vklopi natančno po 16 urah. Velik del znanja o povezavi med postom in avtofagijo izhaja iz raziskav na živalih. Cleveland Clinic navaja, da so v teh raziskavah spremembe zaznali po približno 24 do 48 urah, medtem ko idealnega časa pri ljudeh še ne poznamo.
Prav tako ni znanstvene podlage za izraz “globinsko čiščenje”. Za odstranjevanje in predelavo odpadnih snovi ves čas skrbijo predvsem jetra, ledvice, pljuča in prebavila.
Daljši post ni za vsakogar
Za zdravega odraslega človeka občasno daljše obdobje brez hrane ni nujno nevarno, vendar 36-urni post tudi ni pogoj za dobro zdravje.
Izogibajo naj se mu nosečnice in doječe matere, otroci in mladostniki, podhranjene osebe ter ljudje z motnjami hranjenja. Posebna previdnost je potrebna pri sladkorni bolezni in jemanju zdravil, ki znižujejo krvni sladkor. Ameriški Nacionalni inštitut za diabetes opozarja predvsem na nevarnost hipoglikemije, dehidracije ter pri nekaterih bolnikih tudi ketoacidoze.
Post torej ni čudežno čiščenje, ampak presnovna prilagoditev na pomanjkanje hrane. Lahko je eno izmed orodij za urejanje prehrane, nikakor pa ni tekmovanje, kdo bo zdržal dlje. Pri hujšanju in zdravju je še vedno pomembnejše, kaj človek počne večino dni, ne le v posameznih 36 urah
