Dolga leta je bil vsakdan podrejen šolskim urnikom, kosilom, prevozom, skrbem in družinskim načrtom. Nato otroci odrastejo, se odselijo in za seboj pustijo nenavadno tišino. Čeprav so starši ponosni na njihovo samostojnost, se lahko hkrati pojavijo žalost, praznina in vprašanje, kaj zdaj početi z življenjem, ki se je tako dolgo vrtelo okoli družine.
Odhod otrok od doma je eden tistih dogodkov, pri katerih se lahko veselje in žalost pojavita istočasno. Starši vedo, da so otroke vzgajali prav zato, da bodo nekoč samostojno odšli v svet. Kljub temu je lahko prvi večer brez zvoka odpiranja vrat, pogovora iz sosednje sobe in vprašanja “kaj bo za večerjo?” presenetljivo težak.
Tem občutkom pogosto pravimo sindrom praznega gnezda. Ne gre za bolezen, temveč za obdobje prilagajanja na veliko življenjsko spremembo. Za nekoga traja nekaj tednov, za drugega več mesecev.
Dovolite si pogrešati stari vsakdan
Nekateri starši svoje občutke zmanjšujejo z besedami: “Saj je vse v redu, otrok je srečen.” Oboje je lahko res. Otrok je lahko zadovoljen v novem domu, starš pa ga kljub temu pogreša.
Ni treba skrivati žalosti ali se zaradi nje počutiti krivega. Ne odhaja le otrok, spreminja se tudi vloga, ki je bila več desetletij pomemben del življenja. Starševstvo se ne konča, vendar ni več videti enako kot prej.
Pomaga, če občutke poveste partnerju ali prijatelju, ki je podobno spremembo že doživel. Včasih olajšanje prinese že spoznanje, da niste edini, ki obstane pred prazno otroško sobo in ne ve, kaj bi z njo.
Ne kličite samo zato, da preverite, ali vas še potrebujejo
V prvih tednih je velika skušnjava, da bi otroka pogosto klicali, mu svetovali in preverjali, ali je jedel, plačal račun ali pravilno opral perilo. Toda odrasel otrok potrebuje priložnost, da se znajde sam – tudi če kdaj naredi napako.
Bližina se po odhodu ne ohranja z nadzorom, temveč z zanimanjem, poslušanjem in spoštovanjem. Tudi navade staršev, zaradi katerih jim otroci zaupajo med odraščanjem, ostajajo pomembne, ko so otroci že odrasli.
Namesto vsakodnevnega preverjanja se lahko dogovorite za reden klic, skupno kosilo ali obisk. Manj pogosti, a prijetni pogovori pogosto ohranijo več bližine kot nenehna vprašanja in neželeni nasveti.
Spomnite se, kaj vas je veselilo nekoč
Ko otrok odide, se nenadoma sprosti veliko časa. Prvi odziv je pogosto zapolnjevanje praznine z dodatnim čiščenjem, delom ali skrbjo za druge. Toda novi prostor v dnevu je lahko tudi priložnost.
Kaj ste radi počeli, preden je družinski urnik prevzel večino vašega časa? Ste hodili na izlete, plesali, brali, ustvarjali, vrtnarili ali se pogosteje srečevali s prijatelji?
Ni treba takoj najti velikega novega življenjskega cilja. Začnete lahko z enim načrtom na teden: sprehodom po neznani poti, obiskom predstave, tečajem ali kavo z osebo, ki je že dolgo niste videli. Življenje se navadno ne napolni z eno veliko spremembo, ampak z več majhnimi stvarmi, ki se jih znova veselimo.
Tudi partnerja se morata na novo spoznati
Odhod otrok lahko razkrije, da sta se partnerja dolga leta pogovarjala predvsem o obveznostih. Ko teh ni več, se včasih zazdi, da nimata veliko skupnega.
To ni nujno znak slabega odnosa. Morda se morata le znova spomniti, kdo sta bila, preden sta postala predvsem mama in oče. Skupni sprehod, izlet ali večer brez televizije je lahko začetek novega pogovora.
Prazna hiša ni samo prostor, iz katerega je nekdo odšel. Lahko postane tudi prostor za novo obdobje – mirnejše, bolj svobodno in prvič po dolgem času nekoliko bolj vaše.
