Strigalice se praviloma izogibajo odprti vodi, okužene z zajedavsko glisto pa jo začnejo dejavno iskati. Ko žuželka doseže lužo ali drug vodni vir, zajedavec zapusti njeno telo in nadaljuje svoj življenjski krog. Nova raziskava razkriva, da se v ozadju tega nenavadnega vedenja skriva usklajeno spreminjanje aktivnosti več tisoč genov gostitelja in parazita.
Evropska oziroma navadna strigalica (Forficula auricularia) ima rada vlažna skrivališča, vendar praviloma nima razloga, da bi vstopila v odprto vodo. Povsem drugače se začne obnašati, ko jo okuži zajedavska ogorčica Mermis nigrescens.
Raziskovalci Univerze Otago na Novi Zelandiji, novozelandskega Inštituta za bioekonomsko znanost, Univerze Britanske Kolumbije in Univerze Brown so želeli ugotoviti, kako parazit vpliva na vedenje žuželke. Ugotovitve so objavili v reviji Proceedings of the Royal Society B. phys.org
Primerjali zdrave in okužene strigalice
Raziskovalci so zbrali evropske strigalice ter primerjali neokužene osebke z žuželkami v zgodnji in pozni fazi okužbe. Njihovo gensko aktivnost so preučili s sekvenciranjem RNK, ki pokaže, kateri geni so v določenem trenutku dejavni.
Analiza je zajela 12.876 genov strigalice in 9722 genov zajedavske gliste. Med različnimi fazami okužbe se je pri strigalicah povečala aktivnost 673 genov, zmanjšala pa aktivnost 593 genov. Pri zajedavcu je postalo dejavnejših 2672 genov, dejavnost 2293 genov pa se je zmanjšala.
Pri strigalicah se je okrepila predvsem dejavnost genov, povezanih s čutnim zaznavanjem in prenosom signalov. Pri ogorčicah pa so postali dejavnejši geni, povezani s prenašanjem in izločanjem snovi.
Vodja raziskave Neil J. Gemmell je pojasnil, da zajedavec gostitelja očitno ne premaga zgolj s silo. Namesto tega naj bi nanj vplival z usklajenimi molekularnimi spremembami, ki postopoma preoblikujejo njegovo vedenje.
Molekularni “pogovor” med gostiteljem in zajedavcem
Rezultati nakazujejo nekakšen molekularni dialog med strigalico in ogorčico. Ko se začne vedenjska manipulacija, se v žuželki spremenijo procesi, povezani z zaznavanjem okolice, medtem ko zajedavec aktivira mehanizme, s katerimi bi lahko v telo gostitelja izločal signalne snovi.
Takšno vedenje je koristno za ogorčico, saj mora odrasli zajedavec po končanem razvoju doseči vlažno okolje. Za strigalico pa je pot v odprto vodo pogosto usodna.
Gemmella so k raziskavi spodbudila opažanja velikih novozelandskih žuželk veta, ki jih je našel utopljene v lužah, medtem ko so iz njihovih teles lezli dolgi parazitski črvi. Ker so strigalice za laboratorijsko preučevanje dostopnejše, so raziskovalci mehanizem preverili pri njih.
Natančnega stikala še niso odkrili
Študija še ne dokazuje, kateri gen ali snov neposredno povzroči, da strigalica poišče vodo. Razkriva pa skupine genov in biološke poti, ki so najverjetneje vključene v spreminjanje njenega vedenja.
Raziskovalci želijo zdaj ugotoviti, katere molekule zajedavec izloča in kako te vplivajo na živčevje ter čutila gostitelja. Zanima jih tudi, ali več črvov v isti žuželki pri manipulaciji sodeluje ali med seboj tekmuje.
Da vedenja žuželk ne usmerjajo le preprosti nagoni, kaže tudi raziskava o tem, zakaj nekatere mravlje rešujejo ujete vrstnice, druge pa samo opazujejo. Pri okuženih strigalicah pa ima njihove čutne in signalne poti očitno v rokah – oziroma v genih – zajedavec.
