Tesna vez med staršem in otrokom ne nastane zaradi popolne vzgoje, dragih daril ali velikih presenečenj. Veliko pomembnejši so drobni vsakodnevni odzivi, ob katerih otrok začuti, da je slišan, sprejet in varen.
Otrokova bližina s starši se z leti spreminja. Majhen otrok jo išče z objemom in igro, mladostnik pa jo lahko pokaže tako, da staršu zaupa težavo, vpraša za mnenje ali se po neuspehu vrne domov po podporo.
Takšnega odnosa ni mogoče zgraditi v enem pogovoru. Nastaja skozi ponavljajoče se izkušnje, ob katerih otrok spoznava, ali lahko odraslemu zaupa tudi takrat, ko naredi napako, je jezen ali razmišlja drugače.
Otroku namenijo resnično pozornost
Poslušanje ni enako čakanju, da bomo lahko odgovorili. Otrok hitro opazi, ali starš med pogovorom pregleduje telefon, razmišlja o delu ali že pripravlja nasvet.
Včasih otrok začne z nepomembno zgodbo o sošolcu, igri ali dogodku med odmorom. Prav tak pogovor lahko postane pot do teme, ki ga resnično obremenjuje.
Staršem ni treba vsega rešiti. Pogosto največ naredijo že s tem, da prekinejo drugo opravilo, pogledajo otroka in ga poslušajo do konca. Center za razvoj otroka Univerze Harvard poudarja, da odzivna izmenjava med otrokom in odraslim podpira razvoj čustvenih, socialnih in komunikacijskih sposobnosti.
Dovolijo igro, raziskovanje in samostojnost
Otroci potrebujejo tudi čas, ki ni zapolnjen s šolo, treningi in organiziranimi dejavnostmi. Prosta igra jim omogoča, da sami določajo pravila, rešujejo manjše spore, se dolgočasijo in poiščejo svojo zabavo.
Starši lahko poskrbijo za varno okolje, ne da bi nadzorovali vsak korak. Otrok, ki sme nekaj poskusiti sam, dobiva pomembno sporočilo: “Zaupam ti, da boš zmogel.”
To velja tudi za vsakdanja opravila. Mlajši otrok lahko pomaga pripraviti mizo, starejši pa sam organizira šolske obveznosti ali se dogovori za dejavnost.
Ob burnih čustvih ostanejo odrasli
Otroški izbruhi, ugovarjanje in jeza hitro sprožijo tudi čustva staršev. Če odrasli odgovori s kričanjem, se spor praviloma še okrepi.
Miren odziv ne pomeni, da mora starš dovoliti nesprejemljivo vedenje. Meja je lahko jasna: “Razumem, da si jezen, ne dovolim pa udarjanja.” Otrok tako izve, da so njegova čustva dovoljena, škodljivo vedenje pa ne.
Ameriško psihološko združenje staršem svetuje, naj ob težkih trenutkih najprej umirijo lasten odziv, saj otroci sposobnost obvladovanja čustev razvijajo tudi z opazovanjem odraslih.
Njihovih želja ne zmanjšujejo
Otrokove zamisli so lahko nerealne, spremenljive ali povsem drugačne od pričakovanj staršev. Ni treba, da odrasli vsako idejo razglasi za izvrstno. Pomembno je, da otroka ne zasmehuje in njegovih sposobnosti ne ocenjuje vnaprej.
Namesto “Iz tega nikoli ne bo nič” lahko vpraša: “Kaj te pri tem najbolj veseli in kaj bi moral narediti najprej?” Tako podpira zanimanje, hkrati pa otroka usmerja k razmišljanju o trudu in odgovornosti.
Držijo besedo in priznajo napako
Otrok zaupanja ne gradi na popolnosti, temveč na predvidljivosti. Pomembno je, da starš izpolni dogovor, se pojavi, ko ga otrok potrebuje, in odkrito prizna, kadar mu nekaj ni uspelo.
Tudi opravičilo ne zmanjšuje starševske avtoritete. Nasprotno, z besedami “Preburno sem se odzval in žal mi je” odrasli pokaže, kako prevzeti odgovornost.
Otroci se staršem praviloma ne približajo zato, ker ti nikoli ne naredijo napake, temveč zato, ker vedo, da se lahko k njim vrnejo tudi po svoji napaki.
