Tudi če ledeno luno v zunanjem delu Osončja razbije velik trk in se nato znova sestavi iz razbitin, to še ne pomeni, da je izgubila podzemni ocean. Nova simulacija kaže, da takšni dogodki večinoma spremenijo debelino ali trajanje oceana, redkeje pa odločijo, ali bo voda pod ledeno skorjo sploh obstajala.
Pod površjem številnih Saturnovih, Uranovih in Neptunovih lun bi se lahko skrivala tekoča voda. Takšna okolja so zanimiva predvsem zato, ker je voda eden ključnih pogojev za življenje, kot ga poznamo na Zemlji. Obenem pa so bile te lune v preteklosti izpostavljene tudi velikim trkom z drugimi telesi.
Raziskovalce je zanimalo, ali takšen trk ocean uniči, ga ustvari ali pa bistveno spremeni možnosti za njegov obstoj v prihodnosti.
Večje lune lahko po trku zadržijo več vode
Ekipa Marca Neveua z Univerze Maryland je združila računalniške simulacije trkov s modeli dolgoročnega razvoja notranjosti lune. Spremljala je telesa s polmerom približno 500 in 1.000 kilometrov, nato pa simulirala, kaj se z njimi dogaja še 4,5 milijarde let po trku.
Pri večjih lunah se del energije ob trku pretvori v dodatno toploto. Če je bila v njih tekoča voda že pred trkom, lahko ocean po ponovni združitvi lune postane celo debelejši in se ohrani še več milijard let.
Pri manjših telesih je učinek drugačen. Pred trkom lahko mešanica ledu in kamnin v zunanjem delu deluje kot izolacijska plast, ki pomaga zadrževati toploto. Trk to zgradbo poruši: kamnine se pomaknejo proti sredici, led pa proti površju. Zaradi tega se notranjost manjše lune težje dovolj segreje za nastanek ali ohranitev oceana.
Trk ne ustvari oceana iz povsem zamrznjene lune
Simulacije niso pokazale primera, v katerem bi velik trk v luni, ki bi sicer ostala popolnoma zamrznjena, na novo ustvaril trajen ocean. To velja tudi ob upoštevanju dodatnega segrevanja, ki bi ga lahko povzročile spremembe orbite po trku.
Ugotovitve so zato pomembne za ocenjevanje lun, kot so Mimas, Enkelad, Tetida, Diona in Reja pri Saturnu, večjih Uranovih lun ter Neptunovega Tritona. Trk v daljni preteklosti sam po sebi še ni razlog, da bi tak svet izločili s seznama možnih oceanskih lun.
V študiji, objavljeni v reviji Nature Astronomy, avtorji opozarjajo, da so za obstoj podzemnega oceana še vedno odločilni tudi drugi dejavniki, predvsem plimsko segrevanje zaradi gravitacijskih vplivov planetov in sosednjih lun.
Raziskava ne odgovarja na vprašanje, ali je na katerem od teh svetov življenje. Pomaga pa določiti, kje je najverjetneje iskati tekočo vodo in kakšne instrumente bi morale prihodnje vesoljske odprave uporabiti pri iskanju njenih sledi.
