Ko se mravlja znajde v nevarnosti, ji nekatere delavke takoj priskočijo na pomoč, druge pa kljub bližini ne storijo ničesar. Nova raziskava kaže, da razlike niso povezane z velikostjo, močjo ali zalogami energije, temveč predvsem z dogajanjem v živčnem sistemu mravelj.
Raziskovalci z Univerze Johannesa Gutenberga v Mainzu in Univerze v Tel Avivu so preučevali delavke vrste Cataglyphis nigra, puščavske mravlje, pri katerih so že opazili reševanje ujetih pripadnic iste kolonije.
V laboratoriju so ustvarili nadzorovano nevarno situacijo. Posamezno mravljo so pritrdili na peščeno dno testne posode, nato pa v prostor spustili drugo delavko iz iste kolonije. Njeno vedenje so spremljali 15 minut.
Med reševalke so uvrstili mravlje, ki so poskušale ujeto vrstnico osvoboditi – denimo z vlečenjem njenih nog, kopanjem peska okoli nje ali grizenjem niti, s katero je bila pritrjena. Druge so se ji približale, vendar ji niso poskušale pomagati.
Razlika se je pokazala v možganih
Raziskovalci so nato analizirali tipalnice in več predelov možganov obeh skupin mravelj. Posebej so jih zanimala tako imenovana gobasta telesca, možganska središča žuželk, ki sodelujejo pri povezovanju čutnih informacij, učenju in nadzoru vedenja.
Prav tam so odkrili najizrazitejše razlike. Pri mravljah, ki so pomagale ujeti vrstnici, je bilo 15 genov dejavnejših kot pri delavkah, ki niso pomagale. Ti geni so povezani z zaznavanjem vonjav, hormonskim uravnavanjem, presnovo in delovanjem imunskega sistema.
V vseh pregledanih tkivih so raziskovalci našli še devet genov, ki so bili dosledno dejavnejši pri reševalkah. Med njimi so bili tudi geni, povezani z imunskim odzivom in presnovo poliaminov, snovi, ki sodelujejo pri številnih procesih v celicah in živčevju.
Rezultati, predstavljeni v izvirni raziskavi v reviji Journal of Experimental Biology, ne pomenijo, da so znanstveniki odkrili en sam “gen za pomoč”. Reševalno vedenje je najverjetneje posledica prepleta zaznavanja opozorilnih signalov, njihove obdelave v možganih in več molekularnih poti.
Reševalke niso bile večje ali močnejše
Ena od možnih razlag je bila, da pomagajo predvsem močnejše, hitrejše ali bolje prehranjene mravlje. Meritve tega niso potrdile. Med reševalkami in nereševalkami ni bilo pomembnih razlik v telesni zgradbi, hitrosti gibanja ali količini maščobnih zalog.
“Naši rezultati kažejo, da bi razlike pri obdelavi čutnih dražljajev in v nekaterih molekularnih signalnih poteh lahko vplivale na to, ali se mravlja odzove na vrstnico v nevarnosti,” je ugotovitve povzela biologinja Susanne Foitzik.
Posebej zanimiva je dejavnost imunskih genov. Ti pri žuželkah ne sodelujejo samo pri obrambi pred povzročitelji bolezni, temveč lahko vplivajo tudi na spanje, gibanje in povezovanje v skupine. Možno je tudi, da so reševalke zaradi približevanja nevarnosti pogosteje izpostavljene poškodbam ali okužbam, zato bi jim okrepljena imunska dejavnost lahko koristila.
Raziskava tako kaže, da se lahko tudi znotraj iste kolonije posamezne mravlje močno razlikujejo v pripravljenosti pomagati. Te razlike niso zgolj naključne, ampak jih spremljajo merljive spremembe v njihovem živčnem sistemu. Kako pomembni so čutni dražljaji za vedenje živali, kaže tudi raziskava o tem, zakaj hrup čolnov ribam škoduje še dolgo po ugasnitvi motorjev.
