Ko se noči ohladijo, na rastlinah pogosto ostane še veliko zelenih paradižnikov. Ni jih treba zavreči. Če so dovolj razviti in zdravi, lahko dozorijo tudi po obiranju – za to pa ne potrebujejo sončne okenske police.
Pred napovedano slano poberemo vse nepoškodovane plodove, ki so dosegli približno običajno velikost. Največ možnosti za dozorevanje imajo paradižniki, ki so postali nekoliko svetlejši, gladki in sijoči. Zelo majhni, trdi in temno zeleni plodovi bodo težje dozoreli, vendar jih lahko porabimo za vlaganje ali druge jedi iz zelenega paradižnika.
Poškodovane, razpokane ali obolele plodove ločimo od zdravih. Odstranimo jim peclje, saj lahko med shranjevanjem poškodujejo sosednje paradižnike.
Svetloba ni najpomembnejša
Paradižnike razporedimo v eno ali največ dve plasti v kartonsko škatlo ali na pladenj, obložen s papirjem. Med seboj naj se ne tiščijo. Postavimo jih v suh prostor s sobno temperaturo, stran od neposrednega sonca.
Za dozorevanje je pomembnejša primerna temperatura kot svetloba. Po navedbah strokovnjakov Colorado State University paradižniki pri temperaturi med približno 18 in 21 stopinjami Celzija običajno dozorijo v dveh tednih. V hladnejšem prostoru bo postopek trajal dlje, pri temperaturah pod približno 10 stopinjami pa lahko izgubijo okus.
Če želimo dozorevanje pospešiti, v škatlo dodamo zrelo banano, jabolko ali že rdeč paradižnik. Zrelo sadje sprošča etilen, plin, ki spodbuja zorenje. Škatlo lahko rahlo pokrijemo, vendar mora v njej ostati nekaj zraka.
Paradižnike pregledamo vsak dan ali vsaj vsak drugi dan. Zrele sproti odstranimo, prav tako vse, ki se začnejo mehčati, plesneti ali gniti.
Če je na rastlini veliko zdravih plodov, lahko iz zemlje izpulimo tudi celo rastlino in jo obrnjeno obesimo v suhem, hladnem prostoru. Paradižniki bodo dozorevali postopoma, vendar jih moramo tudi pri tej metodi redno pregledovati.
