Dva močna potresa sta v srednjem veku v italijanskem jezeru Iseo sprožila podvodna zdrsa, ki sta povzročila velika jezerska cunamija. Nova raziskava kaže, da je krčenje gozdov, kmetovanje in živinoreja več stoletij pospeševalo erozijo ter na jezerskem dnu ustvarilo ogromne in nestabilne zaloge sedimentov. Podoben proces poteka tudi danes, vendar raziskovalci ne napovedujejo skorajšnjega zdrsa.
Jezero Iseo leži v Lombardiji, med Bergamom in Brescio, ob vznožju južnih Alp. V njegov severni del se izliva reka Oglio, ki je skozi tisočletja z nanašanjem materiala iz doline Val Camonica ustvarila veliko delto.
Raziskava, objavljena v reviji Nature Communications, je pokazala, da sta se dela te delte v letih 1117 in 1222 zrušila v globino jezera. Premik ogromnih količin sedimenta je izpodrinil vodo in sprožil valove, podobne cunamijem v morju.
Dve nesreči v dobrem stoletju
Prvi dogodek je sledil potresu 3. januarja 1117, katerega magnitudo raziskovalci ocenjujejo na približno 6,5. Podvodni zdrs je premaknil okoli 62 milijonov kubičnih metrov sedimenta.
Dobro stoletje pozneje, na božični dan leta 1222, je območje stresel nov potres z ocenjeno magnitudo okoli 6,0. Tokrat je v globlji del jezera zdrsnilo približno deset milijonov kubičnih metrov materiala.
Sledi obeh dogodkov so ohranjene v debelih plasteh na jezerskem dnu. Raziskovalci so jih preučevali s sedimentnimi jedri in zvočnimi posnetki plasti pod dnom jezera. Gre za najdebelejši plasti sedimenta, nastali zaradi množičnega premikanja materiala, ki so ju našli v globokem delu jezera.
Na podlagi obsega nanosov so izdelali računalniške modele zdrsov in valov. Po modelu je cunami leta 1117 na severnem delu jezera ponekod dosegel višino okoli 50 metrov, voda pa je na nizki ravnici ob reki Oglio prodrla do 2,7 kilometra v notranjost.
Pri mestu Iseo, ki leži južneje, naj bi voda približno šest do sedem minut po zdrsu narasla za okoli 5,5 metra. Manjši dogodek leta 1222 naj bi na najbolj izpostavljenih območjih povzročil valove do približno 13 metrov.
Raziskovalci poudarjajo, da so te višine rezultat numeričnih modelov. Odvisne so od predpostavk o mestu začetka zdrsa, globini in načinu premikanja sedimenta, zato jih ni mogoče razumeti kot neposredno izmerjene vrednosti.
Srednjeveški zapis o naraslem jezeru
Geološke dokaze dopolnjuje rokopis iz 12. stoletja, ki ga hrani Vatikanska knjižnica. Kronist je po potresu leta 1117 zapisal, da je jezero tako naraslo, da se je nevarnosti rešilo le malo prebivalcev bližnjih vasi.
Tudi cerkev Sant’Andrea v mestu Iseo je bila kmalu po potresu obsežno obnovljena. Ni mogoče ugotoviti, ali jo je poškodovalo tresenje tal, voda ali kombinacija obojega, vendar model kaže, da je val dosegel območje pred cerkvijo.
Arheološke raziskave so pokazale tudi obsežne poškodbe stavb ob jezeru po potresu leta 1222. Zgodovinski in arheološki podatki tako podpirajo rekonstrukcijo, vendar ne omogočajo natančne določitve višine takratnih valov.
Kako je človek pripravil teren za zdrs?
Podvodna delta ni postala nestabilna le zaradi naravnega nanašanja materiala. Od rimskega obdobja naprej so ljudje v okoliški dolini množično krčili gozdove, obdelovali zemljo in širili pašnike.
Zaradi razgaljenih tal je dež s pobočij odnašal več materiala. Raziskovalci ocenjujejo, da se je dotok sedimenta v jezero povečal za približno trikrat. Podvodni rob delte je postajal vse večji, strmejši in težji.
Potresa sta bila neposredna sprožilca zdrsov, vendar je dolgotrajno kopičenje sedimenta ustvarilo pogoje, v katerih se je delta lahko porušila. Po prvem dogodku jo je reka v približno stotih letih že dovolj obnovila, da je leta 1222 sledil nov zdrs.
Človek torej ni povzročil potresov, je pa z večstoletno rabo prostora povečal količino nestabilnega materiala, ki se je med potresom lahko sprožil.
Delta se je ponovno zgradila
Po letu 1222 se je zaradi erozije in rečnih nanosov podvodni del delte znova povečeval. Danes je severni rob jezera gosto poseljen, okoli obale pa so mesta, pristanišča in turistična infrastruktura.
Model kaže, da bi val po morebitnem večjem zdrsu najbližjo severno obalo dosegel v manj kot minuti. Do mesta Iseo bi lahko prispel v približno šestih minutah, do južnega dela jezera pa v približno 12 minutah.
Raziskava ne trdi, da je nov cunami neizbežen, in ne določa, kdaj bi se lahko zgodil. Opozarja pa na nevarnost z majhno verjetnostjo in zelo velikimi možnimi posledicami, ki bi jo bilo treba vključiti v ocene potresne ogroženosti.
Podobne debele plasti podvodnih nanosov so našli tudi v Gardskem in Komskem jezeru. Zdrsi rečnih delt so v preteklosti povzročali jezerske cunamije še v Švici, na Aljaski in Novi Zelandiji. Ugotovitve iz jezera Iseo zato niso pomembne le za severno Italijo, temveč tudi za druga globoka jezera na potresno dejavnih območjih.
