Otrok z drobtinami okoli ust vztraja, da piškota ni pojedel, šolar zagotavlja, da nima domače naloge, najstnik pa zamolči, kje je preživel večer. Vse laži niso enake. Preden starši določijo posledico, je pomembno ugotoviti, ali otrok prikriva napako, se boji odziva, išče pozornost ali še ne loči povsem med domišljijo in resničnostjo.
Laganje je del otrokovega razvoja, vendar ga zato ni treba prezreti. Otrok se mora naučiti, da neiskrenost ruši zaupanje in ima lahko posledice. Samo stroga kazen pa pogosto ne odpravi razloga, zaradi katerega je lagal.
Če se otrok boji predvsem jeze ali ponižanja, se lahko naslednjič nauči le bolje prikriti resnico.
Pri majhnih otrocih se resničnost prepleta z domišljijo
Otroci okoli četrtega ali petega leta pogosto pripovedujejo nenavadne zgodbe, v katerih nastopajo namišljeni prijatelji, živali govorijo, otrok pa ima neverjetne sposobnosti. Ameriška akademija za otroško in mladostniško psihiatrijo pojasnjuje, da je takšno pripovedovanje pri majhnih otrocih običajno, saj se lahko meja med domišljijo in resničnostjo še zabriše. aacap.org
Staršu zato ni treba vsake izmišljene zgodbe obravnavati kot moralni prekršek. Lahko reče: “To je odlična izmišljena zgodba. Zdaj pa mi povej, kaj se je zares zgodilo.”
Drugače je, ko otrok zavestno zanika dejanje, da bi se izognil posledici. Tudi takrat pa je koristneje obravnavati dejanje in laž ločeno.
Če že poznate resnico, otroka ne lovite v past
Če starš ve, da domača naloga ni narejena, vprašanje “Ali si naredil nalogo?” otroku samo ponudi možnost, da laže. Bolje je povedati dejstvo: “Vidim, da naloga ni narejena. Povej mi, kaj se je zgodilo.”
Enako velja za razbito skodelico ali nepospravljeno sobo. Cilj pogovora ni izsiliti priznanje kot pri zaslišanju, ampak ugotoviti, zakaj je otrok resnico prikril in kako bo popravil posledice svojega ravnanja.
Otrok, ki laže zaradi strahu, potrebuje izkušnjo, da priznanje napake ne pomeni izgube starševske ljubezni. To ne pomeni, da posledic ne bo. Pomeni pa, da lahko starš ostane miren: “Napaka ima posledico, vendar sem vesel, da si mi povedal resnico.”
Posledica naj bo povezana z dejanjem
Če je otrok trdil, da je pospravil sobo, stvari pa je skril pod posteljo, je smiselna posledica, da sobo pravilno pospravi. Če je zanikal, da je udaril sorojenca, je treba obravnavati tako nasilno vedenje kot laganje ter poskrbeti za opravičilo in popravo škode.
Pretirana in dolgotrajna kazen lahko poveča skušnjavo po prikrivanju. Klinični strokovnjaki Child Mind Institute svetujejo kratke in razumljive posledice ter možnost, da otrok ravnanje popravi. Staršem prav tako odsvetujejo oznake, kot je “lažnivec”, saj otrokovo vedenje ni njegova celotna osebnost. Child Mind Institute
Pomemben je tudi zgled odraslih. Otrok težko razume zahtevo po popolni iskrenosti, če posluša starša, ki mu naroči, naj po telefonu reče, da ga ni doma, ali si izmišljuje izgovore pred drugimi.
Vprašanje ni le, ali laže, ampak zakaj
Otrok lahko laže, ker:
- se želi izogniti kazni,
- noče razočarati staršev,
- si želi pozornosti ali občudovanja,
- skriva težave pri učenju,
- varuje svojo zasebnost,
- govori impulzivno, še preden premisli,
- prikriva resnejšo težavo.
Če šolar večkrat zatrjuje, da nima domače naloge, težava morda ni samo v neiskrenosti. Naloge morda ne razume, jo pozablja ali je zaradi nje v stiski.
Strokovna pomoč je smiselna, kadar laganje postane pogosto, premišljeno in škodljivo, kadar otrok z njim prikriva nasilje, uživanje alkohola ali drog ter druge nevarne dejavnosti oziroma kadar zaupanje v družini resno razpada.
Otrok se iskrenosti ne nauči le iz posledic za laž. Nauči se je predvsem v odnosu, v katerem lahko prizna napako, jo popravi in ve, da ga starši zaradi resnice ne bodo ponižali ali zavrnili.
