Vsako leto se zgodba ponovi. Temperature padejo, jutra postanejo hladnejša, dnevi krajši, okoli nas pa je vse več ljudi, ki kašljajo, kihajo in se slabo počutijo. Hitro rečemo, da jih je “ujel mraz”. Toda ali je mraz res glavni razlog, da novembra zbolimo pogosteje, ali pa smo pri tej razlagi spregledali vse drugo, kar se je v našem življenju spremenilo?
Poleti smo več zunaj, prostori so pogosteje odprti, več se gibljemo in praviloma dobimo več dnevne svetlobe. Jeseni se naše življenje počasi preseli med štiri stene. Zjutraj odidemo od doma, ko je še tema, dan preživimo v zaprtem prostoru in se vrnemo, ko se že mrači.
Spremenilo se je okolje. Spremenil se je naš dnevni ritem. Spremenil se je zrak, ki ga dihamo. Spremenile so se tudi zahteve, ki jih postavljamo telesu.
Mraz je samo najbolj očiten del te spremembe, zato mu hitro pripišemo vso odgovornost.
Telo se mora na hladnejši del leta prilagoditi
Človeško telo ves čas uravnava notranje razmere. Temperatura zunanjega okolja se lahko močno spreminja, temperatura v notranjosti telesa pa mora ostajati v razmeroma ozkem območju. Za to skrbi zapleten sistem termoregulacije, ki vključuje živčevje, krvni obtok, kožo, dihanje, mišice in presnovo.
Ko stopimo na hladno, se telo odzove. Spremeni prekrvavitev kože, zmanjša izgubljanje toplote in poskuša zaščititi notranje organe. Če iz hladnega zraka vstopimo v močno ogret prostor, se mora ponovno prilagoditi.
To se lahko v enem dnevu zgodi večkrat. Iz ogretega stanovanja stopimo na hladno ulico, sedemo v avtomobil, vstopimo v pregreto pisarno, gremo znova ven in se zvečer vrnemo v topel dom. Oblačila, ki so primerna za jutranji mraz, so lahko sredi ogretega prostora pretopla. Telo se poti, nato pa znova stopimo na hladno.
Težava zato ni nujno samo nizka temperatura. Za telo so pomembni tudi hitrost spremembe, pogostost temperaturnih prehodov in njegova trenutna sposobnost prilagajanja.
Nekdo, ki je spočit, telesno dejaven in postopoma prilagojen na hladnejše vreme, bo takšne spremembe praviloma prenašal drugače kot človek, ki je izčrpan, neprespan in večino dneva preživi v pregretem prostoru.
Telo namreč ne odgovarja samo na današnji hlad. Odgovarja tudi na vse, kar smo od njega zahtevali v preteklih dneh in tednih.
Nos je prvi stik med telesom in zunanjim zrakom
Ko govorimo o hladnem zraku, pogosto pomislimo na pljuča. Toda prvi stik z vdihanim zrakom ima praviloma nos.
Nos ni zgolj odprtina za dihanje. Zrak pomaga ogreti, navlažiti in očistiti, preden potuje globlje v dihala. Nosna sluznica je zato pomemben del telesne zaščite, njeno stanje pa je odvisno tudi od okolja, v katerem preživimo večino dneva.
Jeseni začnemo ogrevati prostore. Zrak v njih pogosto postane suh, sluznica pa občutljivejša. Če ob tem premalo prezračujemo, več ur dihamo isti topel, suh in postan zrak. Takšno okolje ni enako svežemu zraku, četudi nam je v njem prijetno toplo.
Toplota sama po sebi še ne pomeni ugodnega okolja za telo. Pregret prostor lahko od nas zahteva prav toliko prilagajanja kot hladno vreme zunaj.
Pomembno je tudi, ali dihamo skozi nos ali skozi usta. Pri nosnem dihanju ima telo možnost, da zrak pred vstopom v globlje dele dihal ustrezneje pripravi. Ko dihamo skozi usta, se del tega naravnega procesa izgubi.
Zato vprašanje, kako dihamo, ni nepomembna podrobnost. Je del vprašanja, kako telo komunicira z okoljem.
Zakaj eden zboli, drugi pa ne?
Dva človeka lahko sedita v istem prostoru, dihata isti zrak in sta izpostavljena enakim zunanjim razmeram, pa se njuni telesi ne odzoveta enako.
Zakaj?
Ker človek ni samo trenutek izpostavljenosti. S seboj nosi kakovost svojega spanja, način prehranjevanja, količino gibanja, dnevne obremenitve in sposobnost regeneracije. Pomembno je, ali se je telo v preteklih tednih postopoma prilagajalo na hlad ali pa smo ga vse do prvega mrzlega jutra ohranjali v skoraj poletnih razmerah.
Pogosto začnemo o odpornosti razmišljati šele, ko se že pojavijo težave. Takrat iščemo hiter ukrep, ki bi čim prej ustavil kašelj, zamašen nos ali utrujenost.
Toda telo se na november ni začelo pripravljati prvega novembra. Njegova pripravljenost je rezultat vsega, kar smo počeli prej.
Odpornost ni stikalo, ki ga vklopimo, ko se zunaj ohladi. Je sposobnost telesa, ki jo gradimo in ohranjamo skozi vsakdanje življenje.
Reden spanec, raznolika prehrana, gibanje na prostem, dovolj tekočine, svež zrak in čas za obnovo niso posebno privlačne ali skrivnostne rešitve. Prav zato jih pogosto podcenjujemo. Od nas zahtevajo vztrajnost, ne samo enkratne odločitve.
Zima ni sovražnik telesa
Rešitev ni v tem, da se pred hladom zapremo v pregrete prostore in do pomladi čakamo na toplejše vreme. Telo potrebuje stik z okoljem. Potrebuje gibanje, svež zrak in postopno prilagajanje na letni čas.
Seveda se moramo obleči razmeram primerno. Smiselno pa se je vprašati, ali smo telo tako zelo zaščitili pred vsako temperaturno spremembo, da mu skoraj ne dovolimo več, da bi uporabljalo lastne prilagoditvene mehanizme.
Med kratkim sprehodom v hladnem vremenu in večurnim sedenjem v zatohlem, pregretem prostoru ni samoumevno, da je za telo vedno ugodnejša druga možnost.
November nas ne obsodi na bolezen. Samo spremeni pogoje, v katerih živimo. Naše telo se mora na te pogoje odzvati, mi pa mu lahko prilagajanje olajšamo ali otežimo.
Morda zato pravo vprašanje ni, ali nas bo letos spet “ujel mraz”. Bolje se je vprašati, ali smo svojemu telesu omogočili, da se je na hladnejši del leta postopoma pripravilo.
prof. dr. Igor Ogorevc, raziskovalec fiziologije, terapevt in avtor metode Termoregulacija telesa ter soustanovitelj Planeta zdravja
