Na tleh leži deset igrač, a obe roki segata po isti. Še pred minuto je bila igrača popolnoma nezanimiva. Ko jo je vzel sorojenec, pa je nenadoma postala najpomembnejša stvar na svetu. Takšno vedenje običajno ni znak razvajenosti ali sebičnosti. Otrok se šele uči čakati, deliti, prositi in sprejeti, da ne more vedno takoj dobiti tistega, kar si želi.
Predmet postane privlačnejši, ko otrok vidi, da se z njim igra nekdo drug. Majhni otroci veliko vedenja usvojijo s posnemanjem, obenem pa želijo biti vse bolj samostojni in uveljavljati svojo voljo. Oboje je značilno zlasti za obdobje malčka.
Otrok lahko isto igračo želi tudi zato, ker preverja svoj položaj v družini: kdo odloča, komu bodo pomagali starši in kdo bo moral popustiti. Spor zato ni nujno samo boj za predmet, ampak tudi iskanje pozornosti, občutka pravičnosti in zagotovila, da je otrok za starše enako pomemben kot njegov sorojenec.
Deljenje ne pomeni takojšnje predaje
Ko rečemo: “Deli igračo,” pogosto v resnici pričakujemo, da jo otrok nemudoma izroči drugemu. Toda tudi odrasli ne bi bili navdušeni, če bi morali predmet, ki ga pravkar uporabljajo, takoj prepustiti nekomu drugemu.
Bolj smiselno pravilo je, da lahko otrok igro dokonča, drugi pa mora počakati na svojo vrsto. Starš lahko mirno pove:
“Vidim, da si tudi ti želiš avtomobil. Zdaj se z njim igra brat. Ko konča, boš na vrsti ti.”
Pri mlajših otrocih pomaga kratek in viden časovni okvir: denimo peščena ura, časovnik ali dogovor, da si igračo izmenjata po nekaj minutah. Otroci se tako postopoma učijo čakanja, ne da bi prvi otrok dobil občutek, da mu lahko drugi vedno vzame tisto, kar uporablja.
Vseh igrač ni treba deliti
Otroci imajo lahko nekaj osebnih igrač, ki jih niso dolžni posojati. Če prihajajo obiski ali se začenja skupna igra, lahko otrok najljubši predmet prej umakne. Pri skupnih družinskih igračah pa veljajo dogovorjena pravila izmenjevanja.
Tudi kupovanje dveh enakih primerkov vsake igrače običajno ni dolgoročna rešitev. Včasih olajša vsakdan z zelo majhnimi otroki, vendar jim ne pomaga vaditi dogovarjanja in čakanja.
Staršu ni treba iskati krivca
Prepiri med sorojenci so pogosti, njihove sposobnosti deljenja in razumevanja pravičnosti pa se razvijajo postopoma. Staršema zato ni treba razsojati o vsaki manjši izmenjavi. Kadar ni nevarnosti, lahko otrokoma pomagata poimenovati težavo in ju usmerita k rešitvi: “Oba želita isto igračo. Kako bi lahko poskrbela, da prideta oba na vrsto?”.
Posredovati pa je treba ob udarjanju, grizenju, nasilnem vlečenju ali kadar eden od otrok vedno popusti zaradi strahu. Meja naj bo kratka in jasna: “Igračo lahko želiš, ne smeš pa je iztrgati ali udariti.”
Koristneje kot označevanje otroka za sebičnega je opaziti trenutke, ko lepo počaka, vpraša ali sam ponudi izmenjavo. Tudi smernice za pozitivno vzgojo priporočajo več pozornosti želenemu vedenju in jasno pokazano alternativo namesto zgolj kaznovanja nezaželenega.
Cilj ni otrok, ki vedno brez ugovora odstopi svojo igračo. Cilj je otrok, ki zna povedati, kaj želi, počakati na vrsto in spoštovati pravico drugega do igre.
