V Tihem oceanu našli dva od zadnjih skoraj nedotaknjenih morskih svetov

ByE. K.

19. novembra, 2026 , ,
[Foto: Pixabay/Walkerssk/fotografija je simbolna]

Na skrajnem severu Marshallovih otokov ležita odročna atola Bikar in Bokak, kjer je vpliv človeka še vedno izjemno majhen. Raziskovalci so tam našli zrele obalne gozdove, številne kolonije morskih ptic, gnezdišča želv, koralne grebene z veliko plenilci ter presenetljivo raznovrstno življenje v globinah.

Bikar je od najbližjega naseljenega atola oddaljen približno 116 kilometrov, Bokak pa kar 385 kilometrov. Zaradi odročnosti, odsotnosti stalnih prebivalcev in tradicionalnega varovanja sta se izognila številnim pritiskom, ki so spremenili večino tropskih otokov in okoliških morij.

Med odpravo leta 2023 so znanstveniki pregledali celoten sistem – od vegetacije in ptičjih kolonij na kopnem do plitvih koralnih grebenov, odprtega morja in globokega oceanskega dna. Uporabili so potapljaške popise, podvodne kamere z vabami, globokomorske kamere in manjšo podmornico.

Raziskava je bila objavljena v reviji Frontiers in Marine Science. Njeni avtorji ugotavljajo, da Bikar in Bokak sodita med najbolj celovite in najmanj spremenjene oceanske ekosisteme v tropskem Tihem oceanu.

Od morskih psov do globokomorskih rib

Na obeh atolih so potrdili ali kot verjetno gnezdeče opredelili 15 kolonij morskih ptic. Popisali so najmanj 266 taksonov grebenskih rib, 138 taksonov rib iz globljih, slabše osvetljenih območij grebenov in 79 taksonov globokomorskih rib.

Med plenilci odprtega morja so zabeležili morske pse, velike šnjure in ribe wahoo. Prisotnost številnih velikih plenilcev je pomemben znak zdrave prehranske mreže, saj so prav ti pogosto med prvimi živalmi, ki izginejo zaradi intenzivnega ribolova.

Štirinajst opaženih taksonov pred tem še ni bilo zabeleženih na Marshallovih otokih, dva pa bi lahko predstavljala doslej neznani vrsti. Za dokončno potrditev bodo potrebne dodatne raziskave in primerjava z že opisanimi vrstami.

Atola sta si geografsko razmeroma blizu, vendar se njuna ekosistema opazno razlikujeta. Bokak ima večjo skupno biomaso grebenskih rib, več morskih psov in dno, na katerem prevladujejo korale. Na Bikarju je več alg, obsežnejši so zreli gozdovi dreves vrste Pisonia grandis, veliko pomembnejše pa je tudi gnezdenje morskih želv.

Raziskovalci so na Bikarju našteli 132 gnezdilnih jam zelenih morskih želv. Skoraj vse sledi gnezdenja, zabeležene med odpravo na obeh atolih, so bile prav tam.

Naravni laboratorij za prihodnost oceanov

Bikar in Bokak nista popolnoma brez vpliva človeka. Tudi najbolj oddaljene predele dosežejo segrevanje oceanov, zakisovanje morja, plavajoči odpadki in onesnaževala, ki se prenašajo po zraku ali vodi. Na Bikarju so raziskovalci zabeležili tudi polinezijske podgane, tujerodno vrsto, ki lahko ogroža ptice in druge domače živali.

Kljub temu atola ponujata redek vpogled v delovanje tropskega morskega okolja brez intenzivnega ribolova, gradnje, turizma in drugih neposrednih človekovih posegov. Takšna območja lahko služijo kot primerjalna osnova za ugotavljanje, koliko so se drugi koralni grebeni že spremenili in kaj je mogoče doseči z učinkovitim varovanjem.

Dve leti po znanstvenem popisu so Marshallovi otoki okoli Bikarja in Bokaka razglasili približno 48.000 kvadratnih kilometrov veliko prvo državno morsko svetišče. Varovanje ne zajema le plitvih koralnih grebenov, temveč tudi odprto morje in globokomorske habitate.

Raziskovalci opozarjajo, da morskih območij ni smiselno opazovati samo skozi stanje koral. Ptice na kopnem, želve, grebenske ribe, veliki plenilci in življenje v globinah so deli istega sistema. Prav celovitost od gozda do globokega morja je razlog, da sta Bikar in Bokak tako dragocena – ne le kot zatočišče za živali, temveč tudi kot merilo, s katerim lahko spremljamo prihodnje spremembe oceanov.