Utrujenost pogosto razumemo kot oviro. Ko se zjutraj zbudimo brez energije, jo poskušamo premagati. Ko nas čez dan začne zmanjkovati, stisnemo zobe. Ko začutimo, da se nas nekaj loteva, želimo čim dlje nadaljevati po starem. Počivamo šele takrat, ko telo ne zmore več slediti našim načrtom. Toda zakaj njegove prve prošnje po počitku preslišimo in čakamo, da se spremenijo v ukaz?
Sodobni način življenja nagrajuje vztrajanje. Cenimo človeka, ki kljub utrujenosti opravi svoje delo, izpolni obveznosti in ne pokaže, da mu zmanjkuje moči. Počitek hitro dobi pomen lenobe, pomanjkanja discipline ali izgubljenega časa.
Telo na to gleda drugače.
Zanj počitek ni nasprotje dejavnosti. Je njen nujni drugi del. Med obremenitvijo porabljamo energijo, med počitkom pa obnavljamo sposobnost za novo obremenitev. Če enega dela ni, tudi drugi dolgoročno ne more delovati.
To še posebej opazimo jeseni in pozimi. Dnevi so krajši, manj je naravne svetlobe, več časa preživimo v zaprtih prostorih, proti koncu leta pa se pogosto povečajo tudi delovne in družinske obveznosti. Namesto da bi ritem prilagodili spremenjenim razmeram, od sebe pričakujemo enako ali celo več.
Utrujenost ni napaka telesa
Utrujenost ima slab sloves, ker nas ovira pri tem, kar želimo početi. Toda njen namen ni, da bi nam pokvarila dan. Telo z njo uravnava porabo energije in nas opozarja, da se približujemo meji trenutnih sposobnosti.
Po telesnem naporu utrujenost razumemo. Če prehodimo dolgo pot ali opravimo zahtevno delo, se nam zdi počitek logičen. Težje jo sprejmemo, kadar se pojavi brez očitnega fizičnega razloga.
Pozabljamo, da telo energije ne porablja samo za gibanje. Potrebuje jo za ohranjanje telesne temperature, prebavo, delovanje živčevja, obnovo tkiv in nešteto procesov, ki jih ne občutimo neposredno. Ko se prilagaja mrazu ali se odziva na draženje v dihalih, so njegove potrebe lahko drugačne kot običajno.
Utrujenost zato ni vedno znak, da moramo telo spodbuditi k večji dejavnosti. Včasih je znak, da že opravlja delo, ki ga od zunaj ne vidimo.
Če v takšnem trenutku nadaljujemo z enakim tempom, mora telo svoje omejene zmogljivosti razdeliti med notranje potrebe in naše zunanje zahteve.
Vprašanje ni, ali bomo za to porabili energijo. Vprašanje je, od kod jo bomo vzeli.
Olje 31 – naravna podpora spanju in večernemu umirjanju
Počitek ni samo ležanje
Ko govorimo o počitku, pogosto pomislimo na kavč in televizijo. Toda človek lahko več ur miruje, pa se ne spočije.
Telo morda leži, živčevje pa še vedno obdeluje množico informacij. Telefon nenehno zahteva pozornost, novice vzbujajo nove odzive, sporočila nas opominjajo na obveznosti, misli pa ostajajo pri delu, ki ga nismo dokončali.
Takšno mirovanje lahko zmanjša telesno obremenitev, ne omogoči pa nujno celovite umiritve.
Pravi počitek ni samo odsotnost gibanja. Je zmanjšanje zahtev, ki jih v določenem trenutku postavljamo telesu in umu.
Včasih pomeni spanje. Drugič miren sprehod, tišino, počasnejše dihanje ali nekaj časa brez zaslona. Lahko pomeni tudi odločitev, da bomo eno obveznost prestavili in telesu omogočili, da energijo nameni obnovi.
Počitek zato ni enak za vse ljudi in vse trenutke. Človek, ki ves dan opravlja težko fizično delo, lahko potrebuje drugačno obliko počitka kot nekdo, ki več ur sedi pred računalnikom. Prvi morda potrebuje telesno mirovanje, drugi gibanje, svež zrak in razbremenitev misli.
Pomembno je, da znamo razliko prepoznati.
Spanje je čas notranjega dela
O spanju pogosto govorimo kot o času, ko ne počnemo ničesar. V resnici je telo med spanjem zelo dejavno. Uravnava številne procese, obnavlja porabljene zmogljivosti in pripravlja organizem na naslednji dan.
Kadar spimo premalo, ne izgubimo samo nekaj ur počitka. Skrajšamo čas, ki ga ima telo na voljo za svoje notranje delo.
Posledice se ne pokažejo vedno takoj. Eno kratko noč lahko nadomestimo z voljo in navidezno delujemo skoraj običajno. Če se kratke noči ponavljajo, postanejo del našega vsakdana. Takrat lahko začnemo slabše počutje dojemati kot normalno stanje.
Zbudimo se utrujeni, čez dan potrebujemo več napora za zbranost, zvečer pa smo preveč izčrpani, da bi se pravočasno umirili. Tako nastane krog, v katerem telo vedno znova začne nov dan, še preden je zaključilo obnovo po prejšnjem.
Počitek, ki ga danes preskočimo, ne izgine. Pogosto se vrne kot zmanjšana sposobnost telesa, da se prilagaja jutrišnjim obremenitvam.
Zakaj prve znake tako radi preslišimo?
Telo praviloma ne začne z najmočnejšim opozorilom. Najprej se pojavi manj energije. Nato težje ohranjamo zbranost, postanemo razdražljivi, zazebe nas ali začutimo težo v telesu. Morda začnemo dihati bolj plitvo, izgubimo voljo do gibanja ali si zaželimo, da bi se umaknili v mir.
Takšne znake hitro razložimo kot slab dan. In pogosto to tudi so. Težava nastane, ko se ponavljajo, mi pa se vsakokrat odzovemo enako: še malo bomo zdržali.
Zakaj?
Ker počitek zahteva, da priznamo mejo. Meja pa se v kulturi nenehne storilnosti pogosto zdi kot poraz.
Toda meja ni moralna napaka. Je podatek o trenutnem stanju organizma. Če jo upoštevamo dovolj zgodaj, je lahko potreben le manjši popravek ritma. Če jo dolgo prestopamo, telo za ustavitev potrebuje močnejši signal.
Telo ne potrebuje dovoljenja, da se ustavi
Včasih rečemo, da si počitka ne moremo privoščiti. Obveznosti so resnične in življenja ni mogoče vedno prilagoditi vsakemu nihanju počutja. Lahko pa se vprašamo, ali mora biti naš odgovor na utrujenost vedno njeno premagovanje.
Kakšno nalogo opravimo počasneje. Morda lahko dan zaključimo prej, skrajšamo večerno uporabo zaslonov, odpovemo nenujno obveznost ali si omogočimo miren sprehod brez novega cilja.
To niso dramatične spremembe. So način, kako pokažemo, da smo telesne signale zaznali, še preden se morajo okrepiti.
Počitek ni nagrada, ki si jo zaslužimo šele po opravljenem delu. Je pogoj, da bomo delo lahko opravljali tudi jutri.
Morda zato prava disciplina ni samo v tem, da znamo vztrajati. Prava disciplina je tudi sposobnost, da se pravočasno ustavimo.
prof. dr. Igor Ogorevc, raziskovalec fiziologije, terapevt in avtor metode Termoregulacija telesa ter soustanovitelj Planeta zdravja










