Mikroplastika je dosegla tudi divje živali v odmaknjenih predelih, ki na videz veljajo za neokrnjene. Raziskovalci so drobne plastične delce odkrili v krvi 43 od 47 pregledanih tapirjev in velikih mravljinčarjev v Braziliji. Med njimi so bile živali, ki so živele več kot 65 kilometrov od človeške infrastrukture.
Raziskava, objavljena v znanstveni reviji Nature, je prvič neposredno povezala gibanje prostoživečih kopenskih sesalcev skozi okolje z vsebnostjo mikroplastike v njihovem telesu. Znanstveniki so spremljali 26 nižinskih tapirjev in 21 velikih mravljinčarjev na območjih Amazonije, Cerrada in Pantanala.
Živali so bile opremljene z napravami GPS, s katerimi so raziskovalci spremljali njihove premike in ugotavljali, koliko časa so preživele v bližini naselij, cest, odlagališč ter drugih območij, ki jih je spremenil človek. Podatke o gibanju so nato primerjali z analizo vzorcev krvi.
Več človeških posegov, več mikroplastike
Rezultati so pokazali jasno povezavo. Živali, katerih življenjski prostor je obsegal bolj poseljena ali drugače preoblikovana območja, so imele v krvi več mikroplastike. Višje koncentracije so izmerili tudi pri živalih, ki so živele bližje objektom za ravnanje z odpadki.
Mikroplastika zajema plastične delce, manjše od petih milimetrov. V okolje lahko pride z razpadanjem večjih kosov plastike, obrabo pnevmatik, pranjem sintetičnih tkanin in iz drugih virov. Delci se lahko prenašajo po zraku ter z dežjem, rekami, podtalnico in poplavami.
Posebej presenetljive so bile ugotovitve iz Pantanala, enega največjih mokrišč na svetu. Mikroplastiko so našli v krvi vseh tam pregledanih živali, čeprav so nekatere živele več kot 65 kilometrov od najbližje človeške infrastrukture. Njihovi podatki GPS niso pokazali neposrednega stika z območji, ki jih je spremenil človek. Koncentracije so bile sicer nižje kot pri živalih iz bolj obremenjenih okolij.
Raziskava dokazuje, da se mikroplastika širi tudi globoko v navidezno neokrnjeno naravo, ne odgovarja pa še na vprašanje, kako zaznane količine vplivajo na zdravje tapirjev in mravljinčarjev. Škodljive učinke mikroplastike so znanstveniki pri različnih živalskih vrstah že ugotavljali v laboratorijskih poskusih, razmere v naravi pa so bistveno bolj zapletene.
Avtorji ocenjujejo, da bi lahko boljše ravnanje z odpadki ter zmanjševanje virov onesnaženja v bližini naravnih območij občutno omejila izpostavljenost divjih živali. Pomagali bi lahko tudi varovalni pasovi med naselji, odlagališči in zavarovanimi območji.
