Prvorojenec naj bi bil odgovoren in ambiciozen, srednji otrok diplomatski ter pogosto spregledan, najmlajši pa sproščen, zabaven in nekoliko razvajen. Takšni opisi se hitro zdijo pravilni, ker v njih prepoznamo svojo družino. Velike raziskave pa kažejo, da vrstni red rojstva sam po sebi ne more zanesljivo napovedati otrokove osebnosti.
Zamisel, da mesto med sorojenci močno oblikuje značaj, je v psihologiji navzoča že več kot stoletje. Na prvi pogled je logična: prvi otrok je nekaj časa edinec, srednji si mora pozornost deliti na obe strani, najmlajši pa odrašča ob starejših in izkušenejših sorojencih.
Toda družine se ne razlikujejo samo po vrstnem redu rojstva. Pomembni so še število otrok, razmik med njimi, spol, temperament, zdravje, finančne razmere, odnos med staršema in dogodki, ki jih družina doživi v različnih obdobjih.
Velike raziskave stereotipov niso potrdile
Raziskava, objavljena v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences, je analizirala velike vzorce prebivalcev ZDA, Velike Britanije in Nemčije. Raziskovalci niso odkrili pomembnega vpliva vrstnega reda rojstva na ekstravertiranost, čustveno stabilnost, prijetnost, vestnost ali domišljijo.
Prvorojenci so v povprečju dosegli nekoliko višje rezultate pri nekaterih meritvah inteligentnosti in lastnega ocenjevanja intelektualnih sposobnosti, vendar so bile razlike majhne. Iz mesta otroka v družini zato ni mogoče sklepati, kako pameten bo posameznik ali kako uspešen bo v šoli.
Druga obsežna ameriška raziskava s približno 377.000 srednješolci je prav tako ugotovila tako majhne razlike v osebnostnih lastnostih in inteligentnosti, da po oceni raziskovalcev niso imele praktičnega pomena za življenje posameznika.
Novejša raziskava je našla majhne razlike
Razprava s tem ni povsem končana. Raziskava, objavljena leta 2025, je na zelo velikem vzorcu ugotovila nekoliko višje povprečne rezultate srednjih otrok pri prijetnosti in poštenosti oziroma skromnosti. Vendar so bile razlike majhne, del ugotovljenega vzorca pa je bil povezan tudi z velikostjo družine.
To pomeni, da se lahko v velikih skupinah pokažejo drobni statistični vzorci, iz njih pa ni mogoče napovedati značaja konkretnega otroka. Srednji otrok ni nujno mirovnik, tako kot prvorojenec ni nujno vodja in najmlajši ne družinski zabavljač.
Družinske vloge kljub temu obstajajo
Vrstni red rojstva ne določa trajne osebnosti, lahko pa vpliva na otrokovo vsakodnevno izkušnjo. Prvorojenec pogosto prvi doživi visoka pričakovanja in dobi več odgovornosti. Mlajši otrok ima ob sebi starejše vzornike, vendar se lahko težje dokaže na področju, kjer je sorojenec že uspešen.
Srednji otrok se morda pogosteje pogaja in išče svoje mesto, toda njegov položaj je odvisen tudi od razlike v letih. Otrok, ki je od starejšega sorojenca mlajši deset let, lahko v vsakdanjem življenju odrašča skoraj kot prvorojenec.
Pomembno je tudi, da se otroci doma vedejo drugače kot zunaj njega. Najstarejša hči je lahko med sorojenci organizatorka, v šoli pa tiha in previdna. Družinska vloga torej ni nujno celotna osebnost.
Nalepke lahko ustvarijo vedenje, ki ga pričakujemo
Ko starši pogosto govorijo, da je prvi otrok “odgovoren”, srednji “občutljiv”, najmlajši pa “divji”, lahko začnejo nevede potrjevati lastne oznake. Prvemu vedno naložijo dodatne naloge, drugega hitreje spregledajo, najmlajšemu pa večkrat pogledajo skozi prste.
Otrok se nato prilagodi vlogi, ki jo družina od njega pričakuje. Tako lahko nastane vtis, da je značaj povzročil vrstni red rojstva, čeprav so ga deloma utrjevali odzivi okolice.
Koristneje kot ugibanje, kaj naj bi otrok postal zaradi svojega mesta med sorojenci, je opazovati, kaj dejansko potrebuje. Vrstni red rojstva lahko nekoliko obarva družinsko izkušnjo, ne napiše pa otrokove osebnosti vnaprej.
