Ko prebiramo o Jezusovem delovanju in njegovem prihajanju k ljudem, slišimo njegove besede: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni.« Jezus se rad druži s tistimi, ki so drugačni, ki potrebujejo ljubezen in ozdravljenje. Imel je poseben čut za vse, ki so v težavah. Opazoval je ljudi in videl, kje lahko najbolj pomaga svojim bližnjim.
Jezus nas tudi danes uči, kako lahko drug ob drugem rastemo in se oblikujemo. Kljub različnosti v značaju in osebnosti smo podarjeni drug drugemu. V življenju pa je pogosto drugače. Ob sebi izbiramo ljudi, ki nas bogatijo, razveseljujejo in nas v odnosih krepijo. Z njimi doživljamo prijateljstvo in podporo ter gradimo dobro povezanost. Takšnim odnosom posvečamo veliko časa in vanje vlagamo veliko truda.
Okrog nas pa je tudi skupnost ljudi, ki jih nimamo radi ali pa smo do njih zadržani. Raje se jim izogibamo, kakor da bi več vlagali v odnos z njimi. Dajemo jim le toliko, kolikor zmoremo ali želimo dati. Toda ljudje, ki so drugačni od nas, so lahko veliko bogastvo. Postavljeni so nam na življenjsko pot, da se ob njih učimo in rastemo. Premalo izkoristimo to priložnost. Različnost nas oblikuje, spodbuja in odpira nove poti, da postajamo boljši ljudje.
Kako je Kristusu uspelo pristopiti k tistim, ki so bili drugačni? Jezus je imel globoko ljubezen do bližnjih in jo je z vsem srcem ter predanostjo podarjal ljudem. Njegova ljubezen je bila in ostaja brezpogojna. Morda je prav brezpogojne ljubezni v nas premalo, čeprav nas ta uči sprejemati ljudi takšne, kakršni so.
Ljudje, ki so drugačni in imajo veliko težav sami s seboj, se pogosto zapirajo vase ter se umikajo družbi. V družbi ostajajo na obrobju, skriti in pozabljeni. Njihova samopodoba je šibka, pogosto so razočarani in potrti. Prav ti ljudje najbolj potrebujejo ljubezen in zdrav odnos. Premalo se zavedamo, da človek raste v celovito in trdno osebnost tam, kjer je ljubljen, sprejet in spoštovan.
Vloga kristjanov je prav v tem, da Božjo ljubezen uresničujemo v odnosih in vsakodnevnih trenutkih. Bog nas ljubi. Če to verjamemo in doživljamo, smo poklicani, da to ljubezen podarjamo tudi ljudem okoli sebe. Ljubezen do bližnjega dela čudeže. Veselimo se, da smo poklicani, da jo širimo med ljudi. Tako se svet spreminja in rešuje.
Ker je okoli nas toliko različnih ljudi, je pomembno, kako jih sprejemamo in kako se oblikujemo drug ob drugem. Ali si upamo narediti korak naprej in biti bolj odprti za tiste, ki nas najbolj potrebujejo? Je naša ljubezen dovolj močna, da presega našo sebičnost in negativne izkušnje z bližnjimi?
Danes se kristjani premalo vzgajamo za eno najpomembnejših nalog krščanskega življenja – za uresničevanje ljubezni, še posebej do tistih, ki so drugačni.
Ali so nam drugačni ljudje zanimivi? Se želimo ob njih oblikovati in iskati poti do njih? Se vzgajamo za to, da bi jih znali sprejeti in jim priti naproti?
Slovenci kot majhen narod nosimo v sebi veliko krščanskih in moralnih vzorcev, ki niso vedno najbolj evangeljski. Prevečkrat ljudi delimo in razvrščamo. Pogosto se vedemo koristolovsko in druge hitro moralno presojamo. Ne izločajmo ljudi in jih ne označujmo za nevredne. Tudi če imajo težko preteklost, jim namenimo spoštljiv in ljubezniv odnos, da bodo lahko našli novo življenje.
Neka žena je po številnih poskusih zdravljenja svojega moža zaradi njegove odvisnosti že skoraj obupala. Nazadnje je vse prepustila Bogu in vztrajno molila zanj. In zgodil se je čudež. Danes je mož ozdravljen. Žena pripoveduje: »Nikoli ne obupaj nad človekom in nad Bogom.«
Ali je v nas želja graditi boljši svet? Želimo pomagati drug drugemu? Gotovo smo že doživeli lepe izkušnje, ko smo se potrudili približati ljudem, ki so drugačni. Vsako dejanje ljubezni spreminja nas in svet okoli nas.
Benedikt Lavrih, duhovnik
