Pri odnosu med staršem in otrokom pogosto največ ne pomenijo stroga pravila ali popoln nadzor, ampak nekaj precej bolj subtilnega – občutek varnosti, sprejetosti in zaupanja.
Tak odnos se ne zgradi z eno veliko gesto, ampak predvsem skozi vsakodnevne odzive, pogovore in način, kako se otrok počuti ob staršu.
Ko otrok odrašča, se odnos naravno spreminja. Iz popolne odvisnosti postopoma prehaja v samostojnost, prav v tem obdobju pa se številni starši začnejo spraševati, kako ostati blizu, ne da bi odnos postal preveč nadzorovalen ali napet.
Otrok ne potrebuje občutka, da je vreden le zaradi uspeha
1. Otrokove vrednosti ne povezujte samo z rezultati. Ocene, dosežki in pohvale so lahko pomembni, vendar ne bi smeli določati otrokovega občutka lastne vrednosti.
Veliko večji vpliv ima občutek, da je otrok sprejet tudi takrat, ko mu ne uspe popolno. Pogovor o tem, kako se je ob nečem počutil, pogosto ustvari precej več notranje varnosti kot stalni fokus na uspehu.
Sprejetost pogosto ustvari več bližine kot popravljanje
2. Otroka ni treba ves čas »oblikovati«. Vsak otrok ima svoj temperament, interese in način izražanja. Če ima občutek, da mora nenehno ustrezati pričakovanjem okolice, se lahko začne čustveno oddaljevati.
Sprejemanje ne pomeni, da se starš z vsem strinja, ampak da otroku dovoli občutek, da je lahko tudi preprosto – on sam.
Preveč nadzora pogosto ustvari ravno nasproten učinek
3. Odnos običajno bolje deluje skozi sodelovanje kot skozi popoln nadzor. Ko otrok čuti samo ukaze, prepovedi in nadzor, lahko sicer uboga, vendar se čustveno postopoma zapira.
Veliko bolj zdrav odnos pogosto nastane skozi dialog in občutek, da se rešitve išče skupaj. Že način komunikacije lahko močno spremeni dinamiko odnosa.
Tudi otroške emocije potrebujejo občutek varnosti
4. Otroških občutkov ni dobro zmanjševati ali zanikati. Stavki, kot so “saj ni tako hudo” ali “pretiravaš”, lahko otroka naučijo, da njegova čustva niso pomembna ali pravilna.
Veliko bolj pomaga, če starš najprej prizna, da otrok nekaj res občuti – tudi če se odraslemu težava zdi majhna.
Ko otrok začuti, da lahko brez strahu pokaže žalost, jezo ali strah, se običajno okrepi tudi občutek zaupanja.
Otroci ne potrebujejo popolnih staršev
5. Priznanje napake pogosto naredi več kot popolna avtoriteta. Starši niso brez napak in otroci to zelo dobro vidijo.
Ko odrasel iskreno prizna, da je ravnal napačno ali pretirano reagiral, otrok ne izgubi spoštovanja – pogosto ravno nasprotno. Tako se uči, da so odnosi nekaj, kar se lahko popravi, in da odgovornost ni znak šibkosti.
Na koncu najmočnejši odnosi niso tisti brez konfliktov ali napak, ampak tisti, kjer obstaja občutek varnosti, bližine in pripravljenosti, da se stvari rešujejo skupaj.
