Ukrajina bo v prihodnjih mesecih dobila dostop do 90 milijard evrov vrednega evropskega posojilnega mehanizma, ki naj bi pomagal financirati njeno obrambo in delovanje države v petem letu vojne z Rusijo. Prva sredstva naj bi v Kijev prispela že sredi junija, toda v Bruslju in evropskih prestolnicah se že odpira vprašanje, kdo bo od tega denarja dejansko imel največ koristi – ukrajinska vojska ali evropska obrambna industrija.
Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je napovedal, da bo približno 60 milijard evrov iz paketa namenjenih neposredno obrambi države, preostanek pa podpori državnemu proračunu. Aprila je pojasnil, da bo denar porabljen za domačo proizvodnjo orožja in za nabavo sistemov pri partnerjih, kadar ukrajinska industrija potreb ne bo mogla pokriti sama.
Podrobnosti o konkretnem seznamu nakupov ostajajo skrbno varovana skrivnost. Ukrajinsko obrambno ministrstvo se na vprašanja o porabi sredstev ni odzvalo, poroča Euronews. Kljub temu je iz dokumentov in pogovorov z evropskimi diplomati mogoče razbrati glavne smeri, po katerih naj bi denar stekel v prihodnjih mesecih.
Francija želi evropska naročila, druge države več prožnosti
Eden največjih sporov pri oblikovanju mehanizma se je vrtel okoli vprašanja, ali mora biti denar porabljen predvsem za evropsko orožje.
Francija je med pogajanji zagovarjala stališče, da bi morala sredstva pomagati tudi evropskim proizvajalcem ter povečati proizvodnjo na celini. Na drugi strani so bile države, kot so Poljska, Švedska, Nizozemska in deloma Nemčija, ki so opozarjale, da mora imeti Ukrajina predvsem možnost hitrega nakupa orožja tam, kjer ga lahko najhitreje dobi.
Luigi Scazzieri iz Inštituta EU za varnostne študije (ISS) je ocenil, da je bil končni dogovor kompromis med obema pristopoma.
“Imate države, kot so Švedska, Nizozemska, Poljska in do neke mere Nemčija, ki trdijo, da morate biti dejansko čim bolj prilagodljivi. Med temi različnimi stališči vedno obstaja kompromis,” je dejal.
Stroga pravila za porabo evropskega denarja
Evropska unija je zato oblikovala večstopenjski sistem pravil.
Praviloma morajo biti kupljeni sistemi proizvedeni v Ukrajini, Evropski uniji, Evropskem gospodarskem prostoru oziroma državah EFTA. Poleg tega lahko Kijev kupuje tudi opremo iz držav, ki imajo z EU podpisane varnostne sporazume, med njimi Združeno kraljestvo in Kanada.
Šele če teh možnosti ni mogoče uporabiti oziroma če evropski proizvajalci ne morejo zagotoviti opreme v zahtevanih rokih, lahko Ukrajina poseže po drugih dobaviteljih.
Evropski diplomati pojasnjujejo, da je osnovna logika preprosta: evropski denar naj bi praviloma ostal v evropskem obrambnem prostoru.
“Kupujete evropsko blago, razen če nakup spada pod eno od dogovorjenih izjem, kot je pomanjkanje izdelka v EU ali dolg dobavni rok,” je za Euronews povedal eden od evropskih virov.
Prvih 5,9 milijarde evrov za drone
Prvi odobreni obrambni paket je vreden 5,9 milijarde evrov.
Po ocenah Oscarja Luigija Guccioneja iz Nemškega Marshallovega sklada naj bi bil pomemben del tega denarja namenjen nakupu približno treh milijonov brezpilotnih letalnikov, pri čemer naj bi povprečna vrednost posameznega drona znašala okoli 2.000 evrov.
“Ukrajina bi rada večino tega denarja porabila v Ukrajini,” je dejal.
To ni presenetljivo. Ukrajinska industrija je v zadnjih letih močno povečala proizvodnjo brezpilotnih sistemov in danes na tem področju prekaša večino evropskih proizvajalcev.
Pri prvem naročilu so bile sicer odobrene tudi izjeme. Del komponent, predvsem mikročipov, prihaja iz držav zunaj Evropske unije in Ukrajine. Evropska komisija je potrdila, da je bila za takšne primere odobrena posebna izjema, podrobnosti pa zaradi občutljivosti podatkov ni želela razkriti.
Naslednji cilj: rakete in zračna obramba
Po informacijah iz Bruslja naj bi bil naslednji val financiranja usmerjen predvsem v strelivo, raketne sisteme in zračno obrambo.
Prav na tem področju pa se pokaže največja slabost evropske obrambne industrije.
Čeprav evropski voditelji vse glasneje pozivajo k strateški avtonomiji in zmanjšanju odvisnosti od Združenih držav, proizvodne zmogljivosti pogosto ne dohajajo potreb vojne.
Najbolj očiten primer so sistemi Patriot. Po navedbah evropskih diplomatov so proizvodne zmogljivosti in zaloge ameriških raket praktično zasedene do leta 2029, zaradi česar nova naročila postajajo vse težje izvedljiva.
Težave niso omejene zgolj na ameriško orožje.
Tudi evropska alternativa ima težave
Evropski odgovor na Patriot predstavlja francosko-italijanski sistem SAMP/T, ki ga proizvaja konzorcij Eurosam, za katerim stojita skupini MBDA in Thales.
Sistem je zasnovan za obrambo pred letali, manevrirnimi raketami in balističnimi izstrelki ter velja za enega najpomembnejših evropskih projektov na področju zračne obrambe.
Danska je konec lanskega leta napovedala nakup dveh sistemov SAMP/T za svojo nacionalno zračno obrambo. Odločitev je prišla v času zaostrenih odnosov med Köbenhavnom in Washingtonom zaradi ameriških pritiskov glede Grenlandije ter je veljala za pomemben signal podpore evropski obrambni industriji.
Kljub temu tudi SAMP/T trpi zaradi omejenih proizvodnih zmogljivosti.
Po navedbah evropskih uradnikov naročil ni mogoče izpolnjevati v želenem tempu, ker industrija preprosto nima dovolj zmogljivosti za hitro povečanje proizvodnje.
Evropa želi okrepiti Ukrajino in hkrati sebe
Vprašanje porabe 90 milijard evrov zato presega zgolj pomoč Ukrajini.
Evropske obveščevalne službe v zadnjih letih opozarjajo, da bi se lahko Rusija še pred koncem desetletja neposredno soočila z eno od držav članic Evropske unije. Zaradi tega Bruselj poskuša pomoč Kijevu povezati s pospešenim razvojem lastne obrambne industrije.
Evropski komisar za obrambo Andrius Kubilius že več mesecev opozarja, da Evropa potrebuje več proizvodnje in hitrejše dobavne roke. Po njegovem mnenju mora industrija proizvajati “dovolj dobro” orožje, ki ga je mogoče hitro dostaviti na bojišče, namesto da leta razvija vedno bolj zapletene sisteme.
Pred Brusljem je tako dvojni izziv: zagotoviti Ukrajini dovolj orožja za nadaljevanje obrambe in hkrati ustvariti proizvodne zmogljivosti, ki bodo Evropi omogočile večjo vojaško samostojnost. Prav uspeh ali neuspeh tega 90-milijardnega programa bo pokazal, ali je Evropska unija sposobna doseči oba cilja hkrati.
