V demokratičnih družbah velja neizrečeno pravilo Prvih 100 dni. Ko nastopi nova vlada, se jo pusti vsaj 100 dni pri miru. Da se loti dela, sestavi ekipo, pripravi programe in pokaže, kaj zmore. To obdobje je v demokratičnih družbah namenjeno stabilnosti in ne takojšnjemu političnemu vojskovanju. Novi premier potrebuje čas, da prevzame vajeti, volivci pa priložnost, da vidijo rezultate, preden se začne kritika. V normalnih državah je to nekakšna osnovna vljudnost. V Sloveniji pa, kadar je vlada desna, velja nasprotno pravilo: vojna brez milosti od prvega dne.
Četrta vlada Janeza Janše, ki je svoje delo nastopila pred nekaj dnevi, tega miru ne bo dobila. Nasprotno. Levica in njena medijska-NVO armada sta takoj sprožila ofenzivo. Zakaj? Ker zanje oblast ni nekaj, kar se podeli na volitvah, temveč njihova naravna pravica. Desnica je zanje le začasna motnja, anomaliја, ki jo je treba čim prej odstraniti. Z vsemi sredstvi, od ulice do medijev in mednarodnega pritiska.
Laž. Kakšna laž? Zakaj že?
Že pred sestavo vlade smo slišali napovedi “nevladnih vojakov” in njihovih političnih komisarjev, da miru ne bo. Kolesa, lonci, transparenti, medijske kampanje … verjamem, da je vse že pripravljeno. Prva fronta je bila seveda usklajeno govorjenje o nekakšni “laži”, ki naj bi bila ozadje sestavljanja nove koalicije. Aktualna opozicija (predvsem ostanki Svobode in drugi levičarji) obtožuje Resni.co in Logarjeve Demokrate, da so “prevarali volivce”, ker so šli (ali omogočili) koalicijo z Janšo. To je klasična leva taktika: moralna nadvlada, kjer vsaka sprememba zaveze postane izdaja, če jo stori desnica. Če jo stori levica – je to “pragmatičnost”.
Palestinska zastava
Druga fronta je palestinska zastava. Ena prvih potez nove vlade je bila umik zastave s pročelja vladne palače. Simbol, ki ga je leva vlada postavila kot politično gesto. Za desnega volivca je umik zastave logična poteza. Slovenija ne bi smela biti orodje ene strani v kompleksnem konfliktu, temveč suverena država, ki vodi pragmatično zunanjo politiko v interesu svojih državljanov. A leva stran je to takoj razglasila za izdajo vrednot in predsednica Pirc Musar je praktično takoj palestinsko zastavo izobesila na svoje pročelje. Kot da bi šlo za državni simbol. To ni diplomacija, to je kulturni boj in Predsednica ni spregledala priložnosti, da še poveča razdor v vrhovih slovenske politike.
Izrael in napoved odprtja veleposlaništva v Sloveniji
In tretja fronta je Izrael oz. Tone Kajzer, novi zunanji minister. Ker se je pogovoril z izraelskim kolegom Gideonom Sarom, ker mu je ta čestital in ker je Izrael napovedal odprtje veleposlaništva v Ljubljani. Kajzer, izkušeni diplomat, je že med predstavitvijo v Državnem zboru brez zadržkov napovedal pragmatično zunanjo politiko brez moralnih pridig. To pa je za levico neznosno. Namesto da bi Slovenija ostala v anti-izraelskem aktivizmu, se zdaj odpira dialog in normalizacija. Zanimivo, da je za leve “mirovnike” to škandal. Kot da bi pogovor z Izraelom sam po sebi pomenil izdajo Palestine. To je tipičen primer, kako leva stran vidi zunanjo politiko: ne kot orodje nacionalnega interesa, temveč kot orodje lastne ideologije.
Naključje ali zbiranje sil za napad na novo vlado?
Te tri fronte tj. mantra o laži glede koalicije z Janšo, palestinska zastava in odnosi z Izraelom, so težko naključne. Vse to na podlago “upora” proti interventnemu omnibus zakonu, kjer že od začetka nikomur ni bilo jasno, zakaj bi bili npr. sindikati proti znižanju DDV. Prej je vse to skupaj del širše strategije, saj je desno vlado treba delegitimizirati od prvega dne, jo prikazati kot ekstremno, nevarno in nelegitimno. Pomembno je razumeti, da se levica in njeni NVO-ji ne borijo za boljšo Slovenijo, temveč za vrnitev lastnega monopola na oblast. Volitve so zanje le formalnost. Resnična moč je zanje v ulici, medijih in institucijah, ki jih zasedajo že desetletja.
Desnemu volivcu je jasno, da prvih 100 dni vladanja ne bo miru preprosto zato, ker ga levica ne dovoli. Za desnico je ta čas namenjen dokazovanju, da kljub vsemu lahko vodi državo. In to bistveno bolj odgovorno, bolj pragmatično in brez ideoloških norosti prejšnje vlade. Če bo Janševa ekipa zdržala prvi val histerije in začela izpolnjevati obljube o gospodarstvu, zdravstvu, varnosti in suverenosti, bodo volivci to nagradili. Levica pa bo spet dokazala, da je njena “toleranca” rezervirana samo zase.
Slovenija si zasluži vlado, ki dela za ljudi in ni v stalni bitki za obstanek. A dokler bo leva stran oblast razumela kot svoje fevdalno posestvo, miru ne bo.
