Projekt Donlin na jugozahodu Aljaske velja za eno največjih še nerazvitih nahajališč zlata na svetu. Po ocenah vsebuje približno 39 milijonov unč zlata, katerih vrednost pri današnjih cenah presega 170 milijard dolarjev. Toda nova raziskava Univerze Kjušu na Japonskem ugotavlja, da razprava o prihodnosti rudnika že dolgo ni več zgolj gospodarsko vprašanje.
Študija, objavljena v reviji Journal of Anthropological Research, kaže, da se domorodne skupnosti Aljaske soočajo z zapleteno izbiro med gospodarskimi koristmi, kulturnim preživetjem in varovanjem okolja.
“Da bi razumeli današnje razmere, se moramo vrniti v leto 1971,” pojasnjuje Hiroko Ikuta z Mednarodnega študentskega centra Univerze Kjušu, prva avtorica raziskave.
Od domorodcev do delničarjev
Prelomnico predstavlja Zakon o poravnavi zahtevkov aljaških domorodcev (ANCSA), ki ga je ameriški kongres sprejel leta 1971. Zakon je domorodnim prebivalcem prenesel približno 11 odstotkov zemljišč in pravic do naravnih virov na Aljaski, vendar pod pogojem, da se organizirajo v profitne korporacije.
Posledično so številni pripadniki staroselskih skupnosti postali delničarji podjetij, ki lahko neposredno sodelujejo pri velikih razvojnih projektih.
Ker so cene zlata visoke in je večina dovoljenj že pridobljenih, je projekt Donlin danes bližje izvedbi kot kadar koli prej. Če bo rudnik odprt, bi lahko domorodne korporacije prejele milijardne prihodke, prebivalci regije pa bi dobili prednost pri zaposlovanju.
Losos ni le hrana
Raziskava opozarja, da denar ni edini dejavnik odločanja.
Po besedah Ikute so lov, ribolov in nabiralništvo še vedno osrednji del vsakdanjega življenja številnih skupnosti zahodne Aljaske. Letni ulov in pridobivanje hrane iz narave v nekaterih območjih presega 172 kilogramov na prebivalca.
“Losos, los in druga divja hrana so za te skupnosti približno tako pomembni, kot je riž v vzhodni Aziji,” poudarja raziskovalka.
Prav zato so okoljski vplivi rudnika eno osrednjih vprašanj razprave. Zaradi omejene prometne infrastrukture bi bil velik del prevoza povezan z reko Kuskokwim, kar bi lahko vplivalo na območja, pomembna za drstenje lososov.
Dodatne pomisleke povzroča uporaba cianidnega izluževanja, postopka, s katerim se zlato ločuje od kamnine. Proces za seboj pušča velike količine odpadnega materiala, ki ga shranjujejo v posebnih jaloviščih. Okoljske organizacije in del prebivalcev opozarjajo, da so podobni sistemi drugod po svetu že odpovedali.
Skupnosti niso enotne
Ena ključnih ugotovitev raziskave je, da nasprotovanje in podpora projektu ne potekata po preprostih črtah.
Jupiške skupnosti ob spodnjem toku reke so bolj zaskrbljene zaradi morebitnega onesnaženja vode in vplivov na populacije lososa. Skupnosti ljudstva Dene v severnejših območjih več pozornosti namenjajo vplivom na kopenske ekosisteme.
Povsem drugačen pogled imajo številni delničarji domorodnih korporacij, ki živijo v urbanih središčih, kot je Anchorage. Ti lahko od projekta pridobijo finančne koristi, medtem ko so manj odvisni od tradicionalnega načina pridobivanja hrane.
Po besedah Ikute so te različne identitete pogosto prisotne celo v isti osebi.
“Ista oseba je lahko delničar podjetja, lovec za preživetje in starš, ki razmišlja o prihodnjih generacijah. Te identitete se ne izključujejo. Soobstajajo in pogosto trčijo druga ob drugo,” ugotavlja.
Raziskovalka zdaj nadaljuje preučevanje vplivov rudniške jalovine na ribolov in lov ter želi skupnostim zagotoviti čim bolj objektivne podatke za prihodnje odločitve. Po njenem mnenju bodo podobne dileme v prihodnje vse pogostejše, saj se domorodne skupnosti po svetu vse bolj soočajo z vprašanjem, kako uskladiti gospodarski razvoj, kulturno identiteto in varovanje okolja.
