Slovenija še danes nima delujočih neodvisnih institucij, začenši s pravosodjem in mediji pa vse do varuha človekovih pravic, Komisija za preprečevanje korupcije (KPK), Agencije za varstvo konkurence in drugih. Nekaj se sicer premika, ampak malo in zaenkrat prepočasi. Zato bi te “nadzorne” mehanizme lahko imenovali transmisije “stricev iz ozadja” (izraz je skoval Borut Pahor), ki s “pravilno” kadrovsko politiko skrbijo za to, da so na njihovem vrhu vselej tisti, ki bodo, mutatis mutandis, napravili ne tako, kot terjata zakon ali morala, temveč kot pričakujejo njihovi “upravitelji”, večinoma koordinirani z zadnjim predsednikom CK ZKS Slovenije Milanom Kučanom. Tako smo podobni skupnostim, pri katerih so pojmi “pravna država”, “svoboda govora” ipd. zgolj črke na papirju (ali parole v ustih tistih, ki jih najprej kršijo).
Bil sem pravkar v Atenah na odmevni znanstveni konferenci (nagovoril jo je posebej tudi papež Leon XIV) Dialogi za mir. Takšni dogodki so hkrati priložnost, da se človek razgleda po svetu. In v tem smislu sem imel kaj videti. Govorim namreč o Sloveniji. Ob daljših razgovorih z ljudmi, ki delajo na Kitajskem ali Kitajsko dobro poznajo, sem izvedel stvari, ki neverjetno spominjajo na našo domovino. Podobnosti so naravnost presenetljive (na nek način razumljive glede na komunistično preteklost obeh), na Republiko, ki se nahaja v središču EU, pa mečejo nenavadno luč. Pravna država – tako trdijo poznavalci – na Kitajskem obstaja zgolj za tiste, ki so dovolj blizu vrhov oblasti. Zakoni se torej upoštevajo – ali ne! – glede na to, kakšen položaj imaš v družbi. Enako je z drugimi institucijami, ki so za običajne državljane nedosegljive. Velja pač zakon močnejšega. Menimo, da smo s tem več kot zadostno popisali tudi razmere, ki vladajo v Sloveniji.
Ob tem, da je med eno in drugo državo velika razlika. Kitajska brzi proti eni milijardi in petsto milijonom ljudi. Je največja politična skupnost na planetu. Azijska mentaliteta je drugačna od naše, zahodnjaške: je kolektivna. Nekateri jeziki Daljnega vzhoda tako sploh ne poznajo prve osebe ednine. Vse je – smo, mi.
Evropa pa je zasnovana na enkratnosti in neponovljivosti človeka (njegove osebe), kar dolgujemo krščanstvu in filozofski evoluciji. Če se pri upravljanju Kitajske pač postavlja vprašanje, ali bi bil management tako kolosalne celine mogoč brez, recimo temu, trde roke – podobno kot v Rusiji – je kaj podobnega za Slovenijo, ki ima 2 milijona prebivalcev, zunaj dvomov. Naše mnenje seveda je, da je demokracija temelj vsake skupnosti, tudi tiste, ki ima največ prebivalcev. A prav zato, ker razmišljamo na odprt način, dopuščamo takšno vprašanje.
Pri Sloveniji in njenih državljanih pa o čem takšnem že teoretično ni mogoče… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)
