Ministrica za kulturo dr. Ignacija Fridl Jarc je v slavnostnem govoru ob dnevu reformacije poudarila krščanske korenine slovenske pisne kulture, pomen Primoža Trubarja za slovenski knjižni jezik ter odgovornost današnjih generacij za ohranjanje slovenščine. Opozorila je na potvarjanje javnega mnenja, upadanje bralne pismenosti, širjenje tujejezičnih napisov in kršenje pravice do izobraževanja v slovenskem jeziku.
Ministrica je bila slavnostna govornica na državni proslavi, ki je bila 30. oktobra v Gledališču Park v Murski Soboti. Proslava z naslovom Pomen (tiskane) besede je bila posvečena slovenskemu jeziku, knjigi in dediščini Primoža Trubarja, so sporočili z ministrstva za kulturo.
Fridl Jarc je uvodoma spomnila, da ob dnevu reformacije najprej pomislimo na Primoža Trubarja ter prvi slovenski tiskani knjigi, Katekizem in Abecednik. Ob reformaciji se pogosto poudarja razkol znotraj krščanske tradicije, precej manj pa povezanost Trubarjevega jezikovnega dela z njegovo vero in prizadevanjem, da bi Božjo besedo približal slovenskemu človeku.
“Ob tem pa se premalo zavedamo, da je Trubarjeva jezikovna prizadevanja in njegovo poslanstvo oznanjanja Božje besede ob podpori verski reformi oplajala prav njegova zavezanost pristnemu krščanstvu, na njegovih temeljih so zrasli in z zidaki globoke vere je utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika gradil svoje duhovno sporočilo,” je poudarila ministrica.
“Začetki naše knjižne besede so krščanski”
Ministrica je poudarila, da zgodovine oblikovanja slovenskega naroda in njegove kulture ni mogoče ločiti od zgodovine krščanstva na slovenskem ozemlju. Po njenih besedah začetki slovenske pisne kulture niso nastali zunaj verskega izročila, temveč prav v njem.
“Naj si torej še tako vneto prizadevamo, pišemo manifeste, protestiramo in pridobivamo različna pravna mnenja, da moramo v 21. stoletju dosledno ločevati kulturo od vere, zgodovino oblikovanja slovenskega naroda od zgodovine krščanstva na naših tleh, te povezave ob zori slovenske književnosti nikakor ne moremo zanikati. Začetki pisne kulture in naše knjižne besede so krščanski. Brižinski spomeniki, najstarejši zapis v slovenščini s konca 10. stoletja, vsebujejo krščanska verska besedila. Samostanski pisarji so v srednjem veku na Slovenskem zapustili dragoceno rokopisno dediščino, reformatorji pa so v drugi polovici 16. stoletja zaslužni za slovenski knjižni jezik in prvo slovensko tiskano knjigo,” je dejala Fridl Jarc.
Pomembna vloga krščanstva pri razvoju slovenske besede se ni končala z reformacijo. Ministrica je spomnila tudi na škofa Antona Martina Slomška, ki je sredi 19. stoletja postavil temelje slovenskega poklicnega založništva.
Krščanstvo po njenih besedah ni le spodbujalo, temveč je skozi stoletja odločilno oblikovalo duhovno življenje in književnost na Slovenskem. Enako velja za Pomurje, kjer je pastor Števan Küzmič s prevajanjem svetopisemskih besedil prekmurščino utemeljil kot knjižni jezik, duhovnik Jožef Klekl pa si je prizadeval za združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom.
Fridl Jarc je zato posvarila pred zavračanjem izročila, iz katerega je slovenska kultura zrasla.
“Ob tej tradiciji je torej neodgovorno načrtovati, kako bomo posekali krščanske korenine slovenske kulture in potem upali, da se bo v našem času bujno razcvetala in rodila obilne sadove. Nasprotno, ‘stati inu obstati’, kot bi rekel Trubar, bo zmogla le, če bo črpala tudi iz izročila, v katerem je nastajala in se izoblikovala in o katerem v preteklem izobraževalnem sistemu žal nismo slišali skoraj ničesar. Zato je še kako dragoceno, da je Primož Trubar v zadnjih desetletjih postal eno od osrednjih imen slovenske književnosti in z vsakoletno slovesnostjo za svoje delo prejema tudi poklon slovenske države, a čaka nas še veliko ozaveščanja, da bo slovenska literarna zgodovina zapolnila vse slepe pege v razumevanju, proučevanju in posredovanju znanja o razvoju književnosti na Slovenskem,” je opozorila.
Beseda kot temelj človeka in skupnosti
Osrednji del govora je ministrica namenila pomenu besede. Spomnila je na Trubarjev prevod začetka Janezovega evangelija, ki ga je leta 1557 objavil v delu Ta pervi deil tiga Noviga testamenta: “V začetki je bila Beseda, inu ta Beseda je bila per Bogu, inu Bog je bila ta Beseda.”
V sodobnem prevodu se odlomek začne z besedami: “V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.” Njegovo sporočilo po petih stoletjih ostaja enako, saj priča o času, ko je evropski človek globoko občutil svetost besede.
“Tudi v posodobljeni različici izbrani svetopisemski odlomek po petih stoletjih še vedno prinaša enako sporočilo. Pričuje o časih, ko je evropski človek globoko občutil svetost Besede. Besede, ki jo je dojemal kot začetek sveta. Besede, ki ga je v pristni veri povezala z drugimi ljudmi,” je dejala ministrica.
Beseda v tem izročilu ni pomenila le slavljenja Božje prisotnosti. Človek jo je doživljal kot notranjo ustvarjalno silo, s katero je lahko oblikoval in izrazil svoje misli. Ubesedena misel je nato določala njegova dejanja, predvsem njegov odnos do drugih.
Fridl Jarc je Trubarja predstavila kot človeka, pri katerem so bile misli, besede in dejanja povezani. Njegovo življenje je sledilo temu, kar je oznanjal.
“Primož Trubar je znova začutil poklicanost, da verne rojake nagovori, naj živijo po Božji besedi in tako gradijo bolj človečen in bolj človeški svet, kot ga je sam izkušal pri svojem vsakodnevnem delu. Med tem, kar je izražal, kar je mislil in kar je delal, je obstajala troedinost, njegova dejanja so zvesto sledila njegovi misli in besedi. Čas reformacije se je znova zavedel, da ni prav, če človek nekaj misli, nekaj drugega govori in nekaj tretjega udejanja. Protestantizem je besedi vrnil njeno dostojanstvo, poudarjal je, kako besede ne smejo biti žetoni, s katerimi lahko brezsramno trgujemo, in kako naša dejanja ne smejo biti lahkotno prodajanje laži za resnico,” je poudarila.
Opozorilo pred potvarjanjem javnega mnenja
Ministrica je sporočilo reformacije povezala tudi s sedanjim časom. Opozorila je na javni prostor, v katerem se besede uporabljajo za spreminjanje laži v navidezno resnico, doseganje osebnih koristi in vplivanje na javno mnenje.
“In še kako bi tako reformo srca in duha potrebovali v našem času in našem prostoru, kjer smo prepogosto neme priče potvarjanju javnega mnenja in poročanja za dosego lastnih individualnih dobičkov vseh vrst. In ob tem ne smemo pozabiti, kako je že starogrški filozof Platon opozarjal, da bo sofistično sprevračanje besed od resnice k laži uničilo atensko demokracijo in državniško suverenost grških mest – in ju dejansko tudi je,” je opozorila Fridl Jarc.
Najpomembnejša Trubarjeva zapuščina za slovensko kulturo, narodno zavest in državotvornost je po njenih besedah odločitev, da mora biti sveta beseda dostopna v maternem, slovenskem jeziku.
Trubar ni želel, da bi beseda ostala skrita za vrati učenih jezikov, ki jih preprosti ljudje niso razumeli. Želel je, da vstopi v njihove domove, vsakdanje življenje in molitev.
“A kot zadnjo misel velja ob praznovanju dneva reformacije poudariti to, kar je za slovensko kulturo, našo narodno zavest in tudi državotvorno držo najpomembnejše. V Svetem pismu izpričani svetosti besede je Primož Trubar dodal novo razsežnost. Najbolj sveta je bila namreč zanj tista beseda, ki je bila izrečena v našem maternem, slovenskem jeziku. Boga je želel z jezikom približati slovenskemu človeku, našo govorico pa narediti vredno knjižnega zapisa in izdaje tiskanih knjig,” je dejala ministrica.
“Naš jezik je naš skupni dom”
Domača slovenska beseda je bila za Trubarja življenjska pot, pot do Boga in pot do človeka. Bralce je spodbujal, naj se ne ustrašijo začetnih težav, saj je verjel, da slovenščina lahko izrazi tudi najzahtevnejše verske in duhovne vsebine.
“Domača, slovenska beseda je bila za Primoža Trubarja njegova življenjska pot, pot do Boga in pot do človeka. Naj pogumno stopijo nanjo, je nagovarjal tudi svoje bralce, ko jim je v predgovoru h Katekizmu očetovsko prigovarjal, naj se ne ustrašijo začetnih težav. Verjel je, da slovenščina zmore izraziti tudi najzahtevnejše verske in duhovne vsebine. S tem ni izrekel izjemnega priznanja le našemu jeziku, ampak tudi slovenskemu človeku, ki je zanj postal vreden najglobljih duhovnih premislekov in sporočil,” je poudarila Fridl Jarc.
Trubar je moč za svoje delo črpal iz ljubezni do doma. Nobena pot s slovenskega na nemško ozemlje zanj ni bila predolga in nobeni stroški niso bili previsoka ovira. O svojem domoljubju je pisal neposredno, ko je rojake nagovarjal kot “lube Slovence”.
Ministrica je poudarila, da Slovenci svoje zgodovine niso gradili z osvajanjem ozemelj, temveč z jezikovno samozavestjo, knjigo in narodnim ponosom.
“Primož Trubar je pred stoletji prepoznal, da je naš jezik naš skupni dom, da Slovenci svoje zgodovine ne bomo izpisovali z epskimi osvajanji ozemelj, ampak z jezikovno samozavestjo in ponosom, na našem jeziku in slovenski knjigi je zgradil temelje naše poznejše narodne zavesti. Zato je naša skupna dolžnost, da jih z enakim ponosom čuvamo in utrjujemo, branimo in hranimo,” je dejala.
Ob tem je opozorila na več pojavov, ki po njeni oceni slabijo položaj slovenščine: nekritično širjenje tujejezičnih napisov v javnem prostoru, upadanje bralne pismenosti, izenačevanje knjižnega jezika s pogovorno rabo ter podrejanje jezika tehnološkim zahtevam digitalnega sveta.
Posebej je izpostavila uporabo slovenščine v visokem šolstvu.
“Ko brezbrižno gledamo ali celo sami nastiljamo tujejezične napise v našem javnem prostoru, ko nam je malo mar za drastično upadanje bralne pismenosti, ko poskušamo knjižni jezik izenačiti s pogovorno rabo in ga podrediti tehnološkim zahtevam digitalnega sveta, ko molčimo, medtem ko se na slovenskih univerzah krši ustavna pravica do izobraževanja naših študentov v slovenščini, ko torej počnemo vse to, rušimo vse, kar so zgradili in utemeljili naši duhovni očetje, med njimi tudi slovenski protestantski pisci Primož Trubar, Jurij Dalmatin in Adam Bohorič. Naše slavilne besede danes niso le žetoni, sledijo naj jim odločna dejanja vseh ‘lubih Slovencev’. Moč besede, kot nas je učil Trubar, namreč ni v tem, da jo izrekamo ali zapišemo, ampak v tem, kaj z njo naredimo,” je poudarila ministrica.
Fridl Jarc je ob koncu Slovenkam in Slovencem čestitala ob dnevu reformacije ter zaželela, da bi praznik preživeli s ponosom in spoštovanjem do slovenske kulture, knjižne dediščine in jezika.
“Vsem nam želim, da ga preživimo s ponosom in spoštovanjem do slovenske kulture in njene knjižne dediščine, s skrbnostjo in odgovornostjo do slovenskega jezika in da sporočilo tega praznika nosimo v sebi v sleherni misli in dejanju,” je sklenila ministrica.
