Asti ne dela vtisa že ob prihodu. Ni velikih avenij, ni množic s kovčki, ni občutka, da si stopil v razglednico. Mesto v Piemontu deluje, kot da še vedno živi predvsem zase – obiskovalec je tukaj gost, ne cilj. Prav v tem je njegova posebnost.
V starem mestnem jedru se tempo hitro umiri. Ulice so ozke, trgovine majhne, iz kavarn se sliši pogovor domačinov, ne naročil v tujih jezikih. Na Piazza Alfieri se ljudje ustavljajo zaradi opravkov, ne zaradi fotografij. Asti ne ponuja programa; ponuja ritem.
Ena najbolj prepoznavnih značilnosti mesta so srednjeveški stolpi. Niso postavljeni v vrsto in niso posebej označeni kot “atrakcija”. Pojavljajo se mimogrede, med bloki in palačami, kot ostanek časa, ko je bilo mesto gospodarsko močno in politično samozavestno.
Torre Troyana, danes razgledni stolp, še vedno deluje kot del mesta in ne kot izoliran spomenik. Drugi stolpi so manj opazni, včasih del zasebnih stavb, kar Astiju daje občutek mesta, ki zgodovine ni nikoli povsem razstavilo za ogled.
Vino kot del vsakdana, ne prestiža
Asti je ime, ki ga večina poveže z vinom, a tukaj vino ni simbol razkošja. Moscato d’Asti in Asti Spumante sta del lokalne navade, ne statusni pijači. Vinogradi se začnejo tik izven mesta in niso oblikovani kot kulisa, temveč kot delovni prostor.
V vinskih barih se ne govori veliko o letnikih in ocenah. Vino se naroča tako kot kava – brez ceremonije. Ta odnos do vina je eden od razlogov, zakaj Asti kljub prepoznavnosti ni postal mondena vinska destinacija.
Mesto praznikov, ki ostajajo lokalni
Čeprav je Asti večino leta umirjen, zna biti tudi glasen. Septembrski Palio di Asti, konjska dirka po mestnih ulicah, je dogodek, ki še vedno pripada predvsem domačinom. Sodelujejo mestne četrti, rivalstva so resna, priprave dolge.
Za razliko od podobnih prireditev drugod v Italiji Palio v Astiju ni prilagojen turistom. Ni razlag, ni poenostavitev. Če razumeš, razumeš; če ne, si opazovalec. Prav ta zaprtost dogodku daje verodostojnost.
Arhitektura mesta ni monumentalna, a je skladna. Stolnica Santa Maria Assunta stoji brez posebnega pompa, muzeji so diskretni, ulice se izmenjujejo med živahnostjo in tišino. Asti nima potrebe, da bi bil všečen.
Zato mesto pogosto najbolj nagovori tiste, ki ne iščejo znamenitosti, ampak občutek kraja. Asti ni destinacija, ki bi jo “obdelal” v enem dnevu. Bolj kot to je prostor, kjer se je treba za trenutek ustaviti in sprejeti, da se tukaj stvari odvijajo počasneje – in po svoje.
