“Moral bi biti močan.” To je stavek, ki ga je večina moških vsaj enkrat slišala že v otroštvu. Dolga desetletja je namreč veljalo prepričanje, da pravi moški čustev ne kažejo, jok pa velja za znak šibkosti.
Toda odnos do moških čustev se zadnja leta precej spreminja.
Psihologi opozarjajo, da številni moški odraščajo z občutkom, da morajo žalost, strah ali ranljivost skrivati, ker naj bi bila čustvena zadržanost del “moškosti”. Posledica je pogosto potiskanje občutkov, ki se lahko kasneje pokaže skozi stres, jezo, razdražljivost ali čustveno oddaljenost.
Hkrati pa raziskave in sodobni odnosi kažejo še nekaj drugega: vse več žensk čustveno odprtost dojema kot prednost, ne kot slabost.
Čustvena odprtost pogosto krepi odnos
V številnih odnosih ljudje danes veliko bolj cenijo iskrenost, sposobnost pogovora o občutkih in občutek bližine kot pa podobo popolnoma “nepremagljivega” partnerja.
To seveda ne pomeni, da morajo ljudje vsako težavo reševati z močnimi čustvenimi odzivi ali stalnim iskanjem potrditve. Pomemben ostaja predvsem kontekst.
A psihologi opozarjajo, da je velika razlika med:
- iskrenim izražanjem čustev,
- in popolnim čustvenim zapiranjem.
Ko človek nikoli ne pokaže ranljivosti, to pogosto ne pomeni notranje stabilnosti, ampak predvsem naučeno potiskanje občutkov.
Potlačena čustva pogosto najdejo drug izhod
Strokovnjaki že dolgo opozarjajo, da lahko dolgotrajno zanikanje čustev vpliva tudi na duševno zdravje in odnose.
Potlačeni občutki se lahko pri nekaterih ljudeh pokažejo skozi:
- kronični stres,
- tesnobo,
- izbruhe jeze,
- čustveno nedostopnost,
- težave v partnerskih odnosih.
Prav zato se odnos do moške ranljivosti počasi spreminja tudi v širši družbi. Vse več ljudi namreč razume, da sposobnost pokazati čustva ne pomeni nujno šibkosti, ampak pogosto kaže predvsem na občutek varnosti in zaupanja.
Na koncu pa večina strokovnjakov poudarja precej preprosto misel: čustva sama po sebi niso problem. Veliko večja težava pogosto nastane takrat, ko jih človek leta poskuša popolnoma skriti.
