V župniji je misijonar nagovarjal starše prvoobhajancev. Zanimiv in razigran govornik, a ga starši niso poslušali in spremljali. Nekateri so bili naveličani in so tudi pokazali, da jih ne zanima razlaga zakramentov. Med starši so bili tudi takšni, ki so z zanimanjem spremljali duhovno pripravo na sprejem prvega svetega obhajila. Predavanje je minilo, starši so odšli domov, misijonar in župnik sta poklepetala v župnišču. Pogovor je potekal o srečanju staršev. Oba sta ugotavljala, da je oznanjevanje danes zahtevno.
Ali je sploh možno kaj oznanjati ljudem današnjega časa?
Kaj naj storimo, da bi bilo več zanimanja in veselja za krščanstvo?
Oznanjevanje je v vseh verstvih ena od nalog in načinov, kako se vera in način življenja po njej širi. Cilj oznanjevanja je pomagati ljudem na poti k Bogu, da bi našli Boga in ga doživeli. Tudi mi smo danes verni in verujemo po oznanjevanju, ki smo ga bili osebno deležni v preteklosti. Če smo mi prejeli, je prav da to delimo bodočim rodovom. Ali oznanjevalci, kristjani vemo, komu oznanjamo in kje so ti bližnji v iskanju in doživljanju Boga?
V današnji Božji besedi slišimo, da so se Jezusu ljudje zasmilili. Množice so bile izmučene in razkropljene. Kristus je opazil ljudi in začutil njihovo stanje. Začutil je njihovo stisko, iskanje in nemir. To je prvi korak pri načinu kako lahko oznanjamo.
Ali se vsaj delno zavedamo dogajanja v vernikih, katerim oznanjamo?
Včasih vemo, kaj želimo povedati, predstaviti. Ali vemo, kaj ljudje doživljajo, čutijo. Ali so odprti in pripravljeni za oznanjevanje? Iskalci današnjega sveta so drugačni in težko je najti in odkrivati, v kakšnem svetu živijo in kako jim lahko pomagamo na njihovi poti iskanja Boga. Čudno je, če pridigar nagovarja in govori o nečem, česar ljudje ne razumejo in je daleč od življenja.
Kar je iz ljubezni in za ljubezen, to nagovori bližnje in je tudi najbolj oznanjevalno.
Človek se čuti nagovorjenega, ko začuti Ljubezen. Če nas ima tisti, ki oznanja, rad, se zgodi čudovit Božji dotik in prenos ljubezni. Človek se odpre in to je tudi sad oznanjevanja.
Jezus je videl, da ljudje potrebujejo pomoč, poslal jim je apostole, ki jim zaupal, naj prinašajo ljubezen. V načinu, kako nekomu oznanjajmo, naj se čuti ljubezen do bližnjega. Oznanjevalec deli in podeli bližnjim tisto, kar njemu veliko pomeni in v kar verjame ter temu primerno živi. Samo v tej drži je način pričevanja in oznanjevanja živ in odziven. Navdušen prinašalec veselega oznanila naj bo tudi previden, da v veliki želji in gorečem navdušenju tistim, s katerimi deli in jim oznanja, ni vsiljiv in napadalen.
Sporočilo vseh, ki oznanjajo, naj bo posredovano tako, da bo ljubezen v ospredju.
Oznanjevanje je sejanje.
Ko je seme vrženo v zemljo, je potrebno čakati in zalivati z vitamini in drugimi dodatki. Manjka nam potrpežljivosti, saj si vsi želimo veliko sadov in to takoj. Oznanjevanje potrebuje potrpežljivost in samo tako bomo lahko prijetno oznanjali. Ni vse v naši moči. Ljudje smo na vseh področjih oznanjevanja samo orodje v Božjih rokah. Učenci so poslušali Jezusa in mu sledili. Čim bolj so se prepustili Svetemu Jezusovemu Duhu in pustili, da jih je Jezus vodil in spremljal, tem bolj so bili trdni in manj jih je bil strah.
Skupaj z Jezusom so oznanjali.
Ljudje oznanjamo ves čas. S svojo prisotnostjo, z načinom življenja. V družbi so tisti, ki imajo posebno poslanstvo “oznanjati” ali vzgajati, pomagati, da bi bili boljši in vzgojeni ljudje. To so starši, dedki, babice, učitelji, vzgojitelji, duhovniki, kateheti in še vsi drugi, ki prinašajo bližnjim sporočilo življenja in vzgajajo.
Danes ljudje preverjajo, kar slišijo in vidijo. Izbirčni so in želijo slišati, kar jim je všeč. Bojijo se tudi resnice. Ne pustijo se naivno ali na hitro nagovoriti. Je sploh možno današnjemu svetu oznanjati? Ljudje so ves čas v množici informacij. Prenasičeni so in polni vsega. Kaj pa jih nagovori? Ljubezen ima najmočnejše sporočilo. Nismo praznih rok, ko nas Jezus vabi k oznanjevanju.
Z Njegovo močjo in Ljubeznijo bo šlo.
Benedikt Lavrih, duhovnik
