V normalni državi pročelja vladnih palač, predsedniških rezidenc in ministrstev sporočajo eno samo stvar: suverenost, stabilnost in resnost republike. Slovenska realnost pa je v zadnjih letih postala teater, kjer se na teh fasadah obeša in snema tuje zastave kot sveže oprano perilo po balkonih. Najprej palestinska zastava pod Golobom, pa potem njen umik z nastopom nove vlade, pa premik te zastave na pročelje predsedniške palače in zdaj izobešanje mavričnih zaradi parade … in ne vem kaj še vse sledi. To ni diplomacija. To je navadno domače politično onaniranje z državnimi simboli.
Spomnimo se maja 2024. Golobova vlada sprejme sklep o priznanju Palestine in praktično takoj tudi izobesi palestinsko zastavo na pročelje vladne palače na Gregorčičevi. Ni šlo za protokolarno obveznost. Bila je čista gesta skrajno leve vlade v času vojne v Gazi. Kjer se le da deliti, se deli. Za ene je to namreč signal solidarnosti, za druge provokacija. Palestinska zastava je potem tam mirno plapolala kar dve leti (!), kot da je Gregorčičeva podaljšek Ramale. Zakon o varstvu javnega reda in miru (4. člen) jasno omejuje izobešanje tujih zastav na uradne obiske, prireditve in podobne priložnosti. A ko gre za levičarsko agendo, je zakon nenadoma raztegljiv kot kakšna elastika..
Junija 2026, praktično takoj po prevzemu oblasti, nova vlada Janeza Janše odstrani omenjeno zastavo. A s tem ta dve leti trajajoči cirkus s tujo zastavo še ni končan. Predsednica Nataša Pirc Musar jo nemudoma izobesi na svoji palači. Za en teden, potem pa noter kot “opomin”. Svojo gesto predsednica utemelji z “genocidom” v Gazi. Klasičen slovenski ping-pong, kjer državne ustanove niso več nevtralne hiše oblasti, ampak partijski odri.
In nato je tukaj še mavrična zastava, ki simbolizira LGBT skupnost. Pred ministrstvom za kulturo so jo kar štiri leta vsak junij izobešali v čast “mesecu ponosa”. Nova vlada je tudi te zastave umaknila z obrazložitvijo, da naj državne ustanove ostanejo politično in ideološko nevtralne. Z leve je to seveda povzročilo vik in krik. A resnica je v tem primeru brutalno enostavna. Mavrična zastava ni nevtralen simbol. Je zastava specifičnega aktivizma, ki ga del družbe podpira, del pa ne. Na pročelju državne ustanove deluje kot uradna podpora eni ideologiji na račun vseh ostalih. Enako kot palestinska zastava ni le simbol “trpljenja”, ampak tudi političnega gibanja z jasno agendo.
Resni ljudje ob spremljanju tega teatra ne zahtevamo, da se svet ustavi. Izražanje mnenj je vendar svoboda in prav je tako. A na fasadah državnih palač? Tu gre za nekaj drugega. Država ni last leve ali desne opcije. Vsaka taka poteza sporoča: “Mi smo oblast in to je naša resnica.” Institucije na tak način izgubljajo dostojanstvo, državljani pa zaupanje.
Zakaj je ta ping-pong pravzaprav norost? Ker tuje in ideološke zastave na pročeljih ne rešujejo ničesar. Ne ustavijo vojn v Gazi, ne zmanjšajo homofobije, ne izboljšajo nič. Samo hranijo polarizacijo. Prava suverena država povsod in ves čas izobeša predvsem svojo tj. slovensko zastavo. Tuje samo ob uradnih obiskih in skladno s protokolom. Nikakor pa ne kot stalni transparent za domačo publiko.
Čas je, da se to konča. Ne s prepovedmi izražanja, ampak z vračanjem nevtralnosti institucijam. Predsednica, vlada, ministrstva – naj služijo Sloveniji in ne takšnim ali drugačnim aktivizmom. Sicer bomo še naprej gledali ta žalostni balet kosov blaga, ki pa ga plačujemo vsi. Žal na koncu nihče ne zmaga. Razen tistih seveda, ki se tako radi grejejo v razdeljenosti slovenskega naroda.
