Celjski škof Maksimilijan Matjaž je na spominski slovesnosti na Teharjah poudaril, da se sprava ne more graditi na pozabi, temveč na resnici, priznanju krivic in njihovem odpravljanju. Spomin na Teharje po njegovih besedah ne sme postati vir novega sovraštva, prav tako pa ne sme pomeniti zamolčanja storjenih zločinov.
Teharje so kraj velikega trpljenja, kjer so bili ljudje ponižani, mučeni, oropani dostojanstva ter pobiti ali odpeljani v smrt, je v pridigi dejal Matjaž. Žrtve imajo pravico do imena, spomina in groba, naloga živih pa je, da jim vračajo človeško dostojanstvo, njegove besede povzema STA.
Škof je poudaril, da odpuščanje ne pomeni, da zla nehamo imenovati zlo. Tudi sprava ne pomeni, da žrtev in storilca postavimo na isto raven ali da preteklost preprosto pozabimo.
“Sprava se ne rodi iz enačenja, ampak iz resnice,” je dejal. Za resnično spravo so po njegovih besedah potrebni resnica, priznanje krivice, njena odprava in zadoščenje.
Zločin ostaja zločin
Ob spominu na žrtve Teharij je Matjaž poudaril, da lahko nasilje človeku vzame življenje, ne more pa mu odvzeti dostojanstva. Ob tem je opozoril, da trpljenja ne smemo romantizirati, saj zločin ostaja zločin.
Zgodovina po njegovih besedah ne sme postati prostor razvrščanja ljudi na “pravo” in “napačno” stran, temveč prostor odgovornosti. Povzel je tudi misel akademika Jožefa Muhoviča, da sprava zahteva odpoved laži in zamolčevanju zločinov ter priznanje skupne zgodovine, četudi je ta grozljiva.
Na slovesnosti je spregovoril tudi filozof Jan Peršič. Poudaril je, da posledice povojnega dogajanja segajo v današnji čas, zato o teh dogodkih ni mogoče preprosto prenehati govoriti.
Posledice povojnega nasilja segajo v sedanjost
Peršič je spomnil na dogajanje v Celju in okolici od sredine maja 1945 ter na taborišče na Teharjah. Vanj so bili med drugim pripeljani kočevski Nemci, slovenski civilisti, vojaki Slovenske narodne vojske in njihovi svojci.
Številni so bili umorjeni v okolici Teharij, pozneje pa tudi v Barbarinem rovu, na območju Starega Hrastnika in drugod. Peršič je opozoril tudi na nasilje, poniževanje in mučenje jetnikov v taborišču.
Po njegovih besedah je želela takratna oblast odstraniti morebitne nasprotnike novega režima, pri tem pa so sodelovali pripadniki varnostnih in vojaških struktur. Skliceval se je na pričevanja in zapise nekdanjih komunističnih funkcionarjev, ki po njegovem kažejo, da pri pobojih ni šlo predvsem za maščevanje, temveč za utrjevanje revolucije.
Kot pomembna pozitivna premika je izpostavil pokop posmrtnih ostankov žrtev iz jame pod Macesnovo gorico in vpis njihovih smrti v matični register. Hkrati je opozoril, da mora družba ostati pozorna na nove oblike ideološkega in političnega nasilja.
Spominski park še vedno ni dokončan
Na območju nekdanjega nemškega vadbenega centra na Teharjah so po koncu druge svetovne vojne namestili zajete domobrance, vojake, civiliste, ženske in otroke, ki so jih zavezniki ustavili na Koroškem ter jih nato izročili novi partizanski oblasti.
Večino so brez sojenja pobili. Del žrtev je končal v Bukovžlaku in okolici Celja, druge so odpeljali v Hudo Jamo pri Laškem, rudniške rove Hrastnika ali Pečovnika.
Na mestu nekdanjega taborišča so leta 2004 odprli spominski park, ki več kot dve desetletji pozneje še vedno ni dokončan.
