Jezera občutno spreminjajo pot ogljika skozi pokrajino. Nova raziskava vodnih omrežij na severu Švedske je pokazala, da sistemi z več jezeri v ozračje sprostijo večji delež ogljika, manj pa ga po rekah odteče proti morju. Ključno je predvsem to, koliko časa voda ostane ujeta v jezerih.
Raziskovalci z Univerze Umeå so preučili 32 med seboj povezanih omrežij potokov in jezer v arktično-alpskem delu severozahodne Švedske. Izsledke so objavili v izvirni študiji v znanstveni reviji Geophysical Research Letters.
Rezultati kažejo, da jezera niso zgolj mirna postajališča na poti vode proti večjim rekam in oceanom. Ker upočasnijo njeno gibanje, omogočijo več časa za kemične in biološke procese, med katerimi se del ogljika spremeni v pline ter sprosti v ozračje.
Ogljik ne prispe ves do morja
Potoki in reke iz okoliške pokrajine sprejemajo velike količine ogljika, ki izvira iz prsti, rastlin in razpadajočih organskih snovi. Del tega ogljika voda prenaša navzdol po toku, vendar ga precejšen delež v obliki ogljikovega dioksida in drugih plinov iz vode preide nazaj v ozračje.
Raziskovalce je zanimalo, kako na razmerje med tema potema vplivajo jezera. Na sedmih raziskovalnih območjih so pregledali 362 odsekov potokov in 42 jezer, meritve pa so opravili v štirih različnih delih leta – med spomladanskim taljenjem snega, v zgodnjem in poznem poletju ter po jesenskem deževju.
Merili so količino ogljika, ki se iz vode sprosti v ozračje, in količino, ki nadaljuje pot po toku. Upoštevali so tudi pretok, površino jezer in čas zadrževanja vode v celotnem omrežju.
Omrežja z desetkrat večjo površino, prekrito z vodo, so imela v primerjavi z ogljikom, odnesenim po toku, v povprečju 1,8-krat večje izpuste v ozračje. Pri desetkrat daljšem zadrževanju vode je bilo to razmerje približno 1,5-krat večje.
Jezera vodi močno podaljšajo pot
Razlike v času zadrževanja vode so bile ogromne. V nekaterih omrežjih je voda potovala le 42 minut, v drugih pa se je zadrževala do 29 let. Skoraj ves dodatni čas je bil povezan prav z jezeri.
Daljše zadrževanje daje mikroorganizmom, svetlobi in kemičnim procesom več možnosti za razgradnjo raztopljenega organskega ogljika. Pri tem lahko nastane ogljikov dioksid, ki nato preide iz vode v ozračje. Avtorji sicer poudarjajo, da procesov za ugotovljeno povezavo niso neposredno merili, zato gre za najverjetnejšo razlago, ne za dokončno potrjen vzrok.
Razmerje med izpusti in odtekanjem ogljika je bilo največje v toplih obdobjih z nizkim vodostajem. To je pomembno tudi zaradi spreminjanja vremenskih razmer. Svetovna meteorološka organizacija je denimo opozorila, da se El Niño krepi ter prinaša večje tveganje suš, poplav in izjemne vročine.
Raziskava ne pomeni, da so jezera škodljiva ali da bi jih bilo treba obravnavati zgolj kot vir izpustov. Jezerski ekosistemi ogljik tudi shranjujejo v usedlinah in imajo številne druge pomembne ekološke funkcije. Ugotovitve predvsem kažejo, da znanstveniki pri izračunavanju ogljikovega cikla jezer in rek ne bi smeli obravnavati ločeno, temveč kot povezana vodna omrežja.
