Rimsko cesarstvo je prepredalo skoraj 300.000 kilometrov cest, ki so povezovale Evropo, severno Afriko in Bližnji vzhod. Nova obsežna analiza omrežja pa postavlja pod vprašaj dve razširjeni predstavi: Rim ni bil njegovo najpomembnejše kopensko vozlišče, rimske ceste pa niso bile vedno tako ravne, kot se pogosto domneva.
Mednarodna skupina raziskovalcev je analizirala digitalni model 299.171 kilometrov rimskih cest na območju, velikem več kot 5,2 milijona kvadratnih kilometrov. Vanj so vključili glavne prometnice, regionalne povezave in manjše poti, ki so povezovale mesta, podeželje, pristanišča, vojaška oporišča in obmejna območja.
Študija, objavljena v reviji Nature Communications, predstavlja doslej najpodrobnejšo kvantitativno analizo rimskega cestnega sistema. Raziskovalci z evropskih univerz so uporabili digitalni atlas Itiner-e ter z metodami analize omrežij preverili, katera mesta in prometnice so bili najpomembnejši za potovanje po kopnem.
Konstantinopel pomembnejše vozlišče od Rima
Rezultati kažejo, da pregovor “vse poti vodijo v Rim” ne opisuje dejanske zgradbe celotnega cestnega omrežja. Rim je bil politično, upravno in simbolno središče cesarstva, vendar zaradi svojega položaja na Apeninskem polotoku ni bil najpomembnejša povezovalna točka kopenskega prometa.
Bizanc, poznejši Konstantinopel in današnji Istanbul, je imel v celotnem omrežju precej osrednejši položaj. Mesto je povezovalo evropski in azijski del cesarstva, prehod čez Bospor pa je omogočal nadaljevanje cestnih poti med obema celinama.
Pomembno vlogo so imela tudi številna provincialna središča. Med 45 analiziranimi provincialnimi prestolnicami jih je bilo 24 uvrščenih med najbolje povezana cestna vozlišča cesarstva.
Med ključnimi točkami kopenskega omrežja so bili tudi Aleksandrija, Antiohija, Nikomedija, Filipopolis, Serdika, Oglej in druga upravna ter trgovska središča.
Raziskovalci ob tem opozarjajo, da analiza obravnava predvsem potovanje po kopnem. Rim in številna druga sredozemska mesta so se močno opirala tudi na pomorski promet, ki v izračun cestne povezanosti ni bil vključen.
Rimljani so se morali prilagajati terenu
Rimski graditelji so si prizadevali za čim bolj neposredne povezave, vendar so morali poti prilagajati goram, dolinam, rekam in že obstoječim naseljem. Najbolj ravne ceste so gradili na nižinskih območjih severne Francije, Belgije, Padske nižine, severne Afrike, osrednje Anatolije in Sirije.
V goratih predelih so bile poti bolj vijugaste. Graditelji so zahtevnejši teren premagovali z useki v skalo, podpornimi zidovi, terasami, mostovi in v redkih primerih tudi s predori.
Kljub slovesu izjemno ravnih rimskih prometnic je analiza pokazala, da so današnje glavne ceste v povprečju še nekoliko bolj ravne. Sodobni gradbeni stroji namreč omogočajo bistveno večje posege v površje, kot so jih lahko izvajali rimski inženirji.
Več kot 90 odstotkov analiziranih rimskih cest je sicer potekalo po naklonih, ki so omogočali promet z vozovi in vpregami. Posebej premišljeno so bile speljane alpske povezave, saj so Rimljani za ohranjanje sprejemljivih naklonov uporabljali naravne doline in prehode ter po potrebi preoblikovali teren.
Sledi omrežja so vidne še danes
Raziskava je pokazala tudi zmerno prostorsko povezavo med gostoto rimskih cest in današnjim omrežjem glavnih prometnic. To ne pomeni, da sodobne avtoceste povsod neposredno ležijo na antičnih poteh, temveč da so številni prometni koridorji ohranili pomen tudi po skoraj dveh tisočletjih.
Moč povezave se med regijami močno razlikuje. Nanjo so vplivali razvoj in propad mest, spreminjanje političnih ter gospodarskih središč, rečne doline, gorski prehodi in poznejša industrializacija.
Rimske ceste so ostale v uporabi tudi po propadu zahodnega dela cesarstva. Številne so bile glavne prometne povezave še v srednjem veku, nekatere trase pa so vplivale na gradnjo železnic in sodobnih cest.
Raziskovalci vendarle opozarjajo, da je digitalno omrežje rekonstrukcija, izdelana na podlagi nepopolnih arheoloških in zgodovinskih podatkov. Vsi cestni odseki niso znani z enako stopnjo gotovosti, posamezna območja nekdanjega cesarstva pa so raziskana bolje kot druga.
