Prvi šolski dnevi po dolgih počitnicah niso lahki za vsakogar. Nekateri otroci se vrnejo v razred z veseljem, drugi pa zjutraj nenadoma tožijo zaradi bolečin v trebuhu, jokajo, se oklepajo staršev ali preprosto rečejo, da v šolo ne gredo. V večini primerov gre za prehodno prilagajanje na novo rutino. Včasih pa otrok s tem sporoča, da je stiska globlja.
September prinese veliko sprememb naenkrat: zgodnje vstajanje, drugačen tempo dneva, nova pravila, učitelji, sošolci in pričakovanja. Tudi otrok, ki je imel šolo prej rad, se lahko ob začetku leta počuti negotovo. Posebej občutljivi so lahko prvošolci, otroci ob prehodu na predmetno stopnjo ali tisti, ki so zamenjali razred oziroma šolo.
Nekaj jutranjega upiranja, slabše volje ali več utrujenosti v prvem tednu zato še ni razlog za preplah. Pomembno pa je, da starši otrokovega počutja ne odpravijo z “saj bo minilo” ali “vsi morajo v šolo”.
Poskusite izvedeti, kaj se skriva v ozadju
Namesto neposrednega vprašanja “Zakaj nočeš v šolo?” je pogosto bolje začeti bolj nežno: “Kateri del jutra ti je najtežji?”, “Te kaj skrbi pri pouku?” ali “S kom si bil danes med odmorom?”
Otrok morda težko ubesedi, kaj ga muči. V ozadju so lahko strah pred neuspehom, težave z vrstniki, občutek, da snovi ne razume, neprijeten dogodek v razredu ali preprosto preutrujenost po prehitrem prehodu iz počitnic v vsakdan.
Koristno je opazovati tudi, ali se stiska pojavlja samo ob šolskih jutrih in ali se po prihodu v šolo umiri. Če je otrok med vikendom sproščen, a ga že v nedeljo zvečer stiska v trebuhu, je to znak, da je treba pogovor vzeti resno.
Kdaj je dobro poiskati dodatno pomoč
Po navedbah britanske zdravstvene službe NHS se lahko tesnoba pri otrocih kaže kot razdražljivost, jokavost, težave s spanjem, pogosti glavoboli ali bolečine v trebuhu, slabša zbranost in umikanje iz družbe.
Za pogovor s šolsko svetovalno službo, razrednikom ali otrokovim zdravnikom je dobro poskrbeti, če otrok:
- več dni zapored odločno zavrača odhod v šolo;
- ima ponavljajoče se telesne težave brez jasnega vzroka;
- slabo spi, je izrazito potrt ali se zapira vase;
- poroča o zbadanjih, izključevanju ali strahu pred posamezniki;
- zaradi stiske ne zmore več običajnih dejavnosti, ki jih je prej imel rad.
Prvi korak ni iskanje krivca, ampak sodelovanje. Starši lahko razredniku mirno povedo, kaj opažajo doma, in vprašajo, ali je tudi v šoli opazil spremembo. Včasih že dogovor o mirnejšem prihodu, podpori ob prvem odmoru ali kratkem rednem pogovoru otroku precej olajša vrnitev v ritem.
Otroku pa največ pomeni občutek, da mu odrasli verjamejo: da je šola pomembna, vendar tudi njegova stiska. Prav v takšnem pogovoru se pogosto pokaže, ali gre za nekaj negotovih septembrskih juter ali za težavo, ki potrebuje več pozornosti.
