“Ljudje niso ljubili Rima zato, ker je bil velik. Rim je postal velik zato, ker so ga ljubili.” Ta sloviti citat angleškega pisatelja G. K. Chestertona pojasnjuje, da domovine ne vzljubimo šele takrat, ko postane bogata in mogočna, temveč sta prav brezpogojna ljubezen in žrtvovanje prebivalcev tisti sili, ki nekaj majhnega sploh lahko spremenita v veliko reč. Enako je z našo državo. Nastala je kot plod plebiscitne volje njenih ljudi. To je bilo edino, kar smo eno leto pred osamosvojitvijo imeli. Vojska, policija, diplomacija in drugi deli aparata, ki vzpostavlja državnost, so prišli kasneje. Nekateri so bili dobesedno rojeni med desetdnevno vojno.
Tako pri nastanku Rima kot pri slovenski državi je bila potrebna kombinacija dveh vrlin, recimo jima tako: ena je bila moč, druga pa spretnost (zvijača). Slednji se danes reče tudi diplomacija. Ali v jeziku, ki je najbolj sodoben: strateško komuniciranje.
Dejstvo je, da smo pod vlado Roberta Goloba tonili v socializem, v jugoslovanske čase. SFRJ je bila po splošni logiki huda regresija, še bolje izstop Slovencev iz zgodovine. Če bi temu ne bilo tako, se na čelu z reformirano Zvezo komunistov ne bi kar petnajst let vračali k Evropi (1989–2004), ki smo ji pred revolucijo polnokrvno pripadali. Golobova vlada nas sicer ni spravila iz zgodovine, nas je pa spravila iz civilizacije, vsaj na zunanjepolitičnem področju. Diplomatske misije Tanje Fajon so bile namreč večinoma usmerjene v območje zunaj koordinat Zahoda: to je bila reaktualizacija neuvrščene politike, utemeljene na palestinskem sindromu. Tito se je še kako rad rokoval z vodjo Fataha oz. PLO Jaserjem Arafatom.
Kajti lahko bi rekli, da mesto, ki ga je nekoč v palestinskem odporniškem gibanju zasedal Fatah, danes v veliki meri zapolnjuje Hamas. Fatah je bil v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja jedro oboroženega palestinskega boja in vodilna sila PLO. Ko pa se je vodstvo Fataha in PLO z mirovnim procesom iz Osla usmerilo v pogajanja, se je težišče radikalnega odpora premaknilo k Hamasu. Ta je sporazume iz Osla in priznanje Izraela zavrnil ter nadaljeval oboroženi boj. Hamas je zato v pomembnem političnem in funkcionalnem smislu zasedel prostor, ki ga je revolucionarni Fatah s svojim prehodom k pogajanjem postopoma zapustil.
Golob in Tanja Fajon sta bila tako prepričana, da hodita po Titovi poti in da ju je vsaj malo obsenčila misel tistega, ki so ga v pokojni Jugi nazivali z Maršalom. Enako skrbno sta uresničevala tudi druge postulate samoupravno-socialistične zunanje politike SFRJ, na primer topotajoče grmenje zoper Izrael.
V svoji ideološki samopredstavitvi pa je neuvrščenost pomenila zavestno distanco do političnega Zahoda in njegovega civilizacijskega prostora. Idi Amin Dada, eden od princev gibanja in Titov prijatelj, tako s svojimi nasprotniki ni obedoval (kot je vljuden običaj na stari celini in drugod), ampak jih je obedoval. Njihove glave je hranil v hladilnikih. Po potrebi si jih je privoščil, kot delikateso, za sprostitev. O tem poročajo viri. A ugandski diktator sploh ni bil edini od krvavih samodržcev, s katerimi se je Tito bratil. Imeti krvave roke je bilo v tej druščini prej pravilo kot izjema, spomnimo se samo Mengista iz Etiopije ali Pol Pota iz Kambodže.
Tu lahko že vzpostavimo pomembno vzporednico. Slovenija ni nikoli organsko sodila v Jugoslavijo, to je na Balkan, ampak je vselej, od Brižinskih spomenikov naprej, pripadala… več na Požareport.
