Raziskovalna odprava se vrača na območje Tihega oceana, kjer je rudarsko podjetje pred petimi leti in pol preizkusilo napravo za zbiranje dragocenih kovinskih gomoljev. Znanstveniki bodo preverili, kako si je po posegu opomoglo življenje več kot 4000 metrov pod morsko gladino – vendar vodja odprave večjega okrevanja ne pričakuje.
Raziskovalna ladja SONNE je oktobra iz San Diega odplula proti območju Clarion-Clipperton severno od ekvatorja. Gre za velik del morskega dna med Mehiko in Havaji, kjer ležijo največje znane zaloge polimetalnih gomoljev.
Ti vsebujejo kovine, kot so mangan, nikelj, baker in kobalt, ki se uporabljajo tudi pri izdelavi baterij in drugih sodobnih tehnologij. Zaradi velikega gospodarskega zanimanja se že več let razpravlja o njihovem morebitnem komercialnem izkoriščanju.
Toda gomolji nastajajo izjemno počasi. V milijonu let zrastejo le za približno en do dva milimetra. Če jih prekrije sediment, se lahko začnejo ponovno raztapljati.
V 74 urah prevozili 32 kilometrov
Belgijsko podjetje Global Sea Mineral Resources je spomladi 2021 na globini več kot 4000 metrov preizkusilo daljinsko vodeno prototipno napravo za zbiranje gomoljev.
V 74 urah je vozilo po morskem dnu prevozilo približno 32 kilometrov in gomolje odstranilo z okoli 54.000 kvadratnih metrov površine. To ustreza približno sedmim nogometnim igriščem.
Sedanja odprava bo raziskala, kako so se v petih letih in pol spremenile združbe živali na prizadetem območju ter kako dolgo so vidne posledice dvignjenega sedimenta. Rezultati naj bi pomagali pri pripravi mednarodnih pravil za morebitno globokomorsko rudarjenje.
Gomolji niso le nahajališča kovin, ampak tudi življenjski prostor. Trdo površino uporabljajo morske vetrnice, mehke korale in velike pecljate spužve, ki nato ustvarijo zatočišče še za druge organizme.
“Na vsakem gomolju običajno najdemo dva ali tri majhne organizme,” je pojasnil Matthias Haeckel iz centra GEOMAR, ki vodi odpravo.
Sediment lahko pokoplje živali
Zbiralna naprava poleg gomoljev odstrani tudi vrhnjo plast morskega dna, bogato z živimi organizmi. Ob premikanju dvigne oblak drobnega sedimenta, ki se nato usede več sto metrov okoli območja izkopavanja.
Pritrjene živali mu ne morejo ubežati in jih lahko sediment pokoplje. Nekateri organizmi se lahko očistijo, drugi pa ne. Prizadete so lahko tudi živali, ki hrano filtrirajo iz vode.
Ker se procesi v velikih globinah odvijajo izredno počasi, Haeckel pričakuje, da večjega okrevanja še ne bodo opazili. Po njegovih besedah odstranitev gomoljev pomeni trajno izgubo njihovega življenjskega prostora, spremembe v sedimentu pa lahko trajajo več tisoč let.
Večina najdenih vrst še nima imena
Na 54-dnevni odpravi sodeluje 39 raziskovalcev iz 17 ustanov in sedmih evropskih držav. Uporabljali bodo daljinsko vodeno podvodno vozilo KIEL 6000, avtonomno plovilo ABYSS, naprave za delo na morskem dnu in opremo za jemanje vzorcev sedimenta.
Preverili bodo tudi, ali bi lahko umetne trde površine vsaj deloma nadomestile odstranjene gomolje in omogočile ponovno naselitev živali.
Kako malo vemo o tem okolju, kaže podatek, da približno 90 odstotkov vrst, ki so jih raziskovalci doslej vzorčili na območju Clarion-Clipperton, še ni določenih in nima znanstvenega imena.
Znanstveniki še ne vedo niti, kako so populacije posameznih vrst povezane na velikanskem območju med Mehiko in Havaji. Če bi rudarjenje te povezave prekinilo, bi lahko posledice opazili šele takrat, ko jih ne bi bilo več mogoče odpraviti.
