Na Kitajskem je število prebivalcev, starih najmanj 65 let, prvič preseglo število otrok, mlajših od 15 let. Podatek razkriva razsežnost hitrega staranja kitajskega prebivalstva, rekordno nizke rodnosti in zmanjševanja števila ljudi v delovno sposobni starosti.
Po podatkih kitajskega nacionalnega statističnega urada je konec leta 2025 na Kitajskem živelo 223,65 milijona ljudi, starih najmanj 65 let, kar pomeni 15,9 odstotka celotnega prebivalstva.
Otrok, starih do 14 let, je bilo 212,76 milijona oziroma 15,1 odstotka prebivalstva. Starejših je bilo tako že skoraj 11 milijonov več kot otrok.
Na sto delovno sposobnih že 23 starejših
Pomemben preobrat kaže tudi tako imenovani koeficient starostne odvisnosti. Ta primerja število ljudi, ki niso v delovno sposobni starostni skupini, s številom prebivalcev, starih od 15 do 64 let.
Leta 2025 je na sto delovno sposobnih prebivalcev prišlo 23,1 starejšega človeka in 22 otrok. Koeficient odvisnosti starejših je tako prvič presegel koeficient odvisnosti otrok.
Razmerje se hitro povečuje. Leta 2016 je na sto delovno sposobnih prebivalcev prišlo 15 starejših, leta 2021 pa že 20,8. Leta 2024 je delež dosegel 22,8 odstotka in se skoraj izenačil z deležem otrok, leto pozneje pa ga je prvič presegel.
Skupni koeficient odvisnosti, ki vključuje otroke in starejše, je leta 2025 dosegel 45,1 odstotka. To pomeni, da je na sto prebivalcev v delovno sposobni starosti prišlo približno 45 otrok ali starejših.
Statistika sicer prebivalce razvršča samo glede na starost in ne upošteva, ali so dejansko zaposleni oziroma upokojeni. Kljub temu je koeficient eden najpogosteje uporabljenih kazalnikov za ocenjevanje dolgoročnega pritiska na delovno silo, pokojninski sistem, zdravstvo in socialno varstvo.
Prebivalstvo se zmanjšuje že štiri leta
Število prebivalcev Kitajske se je leta 2025 zmanjšalo že četrto leto zapored, stopnja rodnosti pa je padla na najnižjo raven, odkar država vodi primerljive podatke.
Med glavnimi vzroki za sedanje demografske razmere je politika enega otroka, ki je veljala od leta 1980 do konca leta 2015. Čeprav je Peking pozneje omejitve odpravil in parom dovolil dva, nato pa tri otroke, se rodnost ni bistveno povečala.
K temu so prispevali hitra urbanizacija, visoki stroški stanovanj, izobraževanja in varstva otrok ter spremembe življenjskega sloga. Mladi se za poroko odločajo pozneje, številni pari pa starševstvo odlagajo ali se mu povsem odpovedujejo.
Manj rojstev in daljša življenjska doba pomenita, da se delež starejših hitro povečuje, medtem ko se število ljudi, ki vstopajo na trg dela, zmanjšuje.
Peking s spodbudami za družine
Kitajske oblasti so uvedle vrsto ukrepov, s katerimi želijo mlade spodbuditi k poroki in ustvarjanju družine. Med njimi so finančne pomoči ob rojstvu otroka, subvencije za družine, širjenje dostopnega varstva ter zmanjševanje stroškov zdravstvene oskrbe, povezane z nosečnostjo in porodom.
Vlada je napovedala tudi prilagoditev mestnega okolja potrebam mladih družin in otrok. Posamezne province ponujajo dodatne denarne spodbude, daljši starševski dopust in pomoč pri nakupu stanovanja.
Kljub ukrepom demografi opozarjajo, da bo trend težko hitro obrniti. Generacije žensk v rodni dobi so zaradi nekdanje politike enega otroka že številčno manjše, zato tudi morebitna rast povprečnega števila otrok na žensko ne bi takoj ustavila zmanjševanja prebivalstva.
Staranje prebivalstva bo za Kitajsko pomenilo manjšo delovno silo ter večje izdatke za pokojnine, zdravstvo in dolgotrajno oskrbo. Demografski preobrat bi lahko vplival tudi na potrošnjo in dolgoročno gospodarsko rast drugega največjega gospodarstva na svetu.
