Če česen še ni posajen, v začetku novembra praviloma še ne zamujate. Pri jesenskem sajenju je pomembneje kot točen datum spremljati temperaturo tal in vremensko napoved. Česen se mora pred zimo dobro ukoreniniti, ne sme pa prehitro razviti visokih zelenih poganjkov.
Jesenske sorte česna v Sloveniji običajno sadimo od druge polovice oktobra do začetka novembra. V toplejših krajih je sajenje mogoče tudi pozneje, ob nenavadno topli jeseni pa je z njim celo smiselno nekoliko počakati.
Po priporočilih Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije je česen mogoče saditi tudi pozneje, toda pri zelo poznem sajenju je pridelek praviloma manjši.
Prezgodnje in prepozno sajenje prinašata težave
Česen za dobro ukoreninjenje pred zimo potrebuje približno od 30 do 50 dni, ko temperatura tal ostaja nad lediščem. Če vremenoslovci napovedujejo daljše hladno obdobje, je zato smiselno s sajenjem pohiteti.
Pri topli jeseni ga ne sadimo prezgodaj. Najbolje je, če do zime še ne razvije nadzemnega dela oziroma so prvi listi na površini komaj vidni. Prehitro razviti poganjki so bolj izpostavljeni zimskim poškodbam.
Tudi predolgo odlašanje ni dobro. Če se stroki pred zimo ne ukoreninijo, morajo zamujeno nadoknaditi spomladi, kar lahko vpliva na razvoj in velikost glavic.
Izberite največje in zdrave stroke
Za sajenje izberemo zdrave, čvrste in nepoškodovane glavice primerne sorte. Na posamezne stroke jih razdelimo šele tik pred sajenjem, saj se ločeni stroki hitreje izsušujejo in so bolj izpostavljeni poškodbam.
Večji zunanji stroki praviloma razvijejo močnejše rastline in večje glavice. Mehke, poškodovane, plesnive ali obarvane stroke zavržemo, zaščitne kožice pa ne odstranjujemo.
Pozorni moramo biti tudi na položaj stroka. Ploščati spodnji del, iz katerega bodo pognale korenine, mora biti obrnjen navzdol, koničasti vrh pa navzgor. Napačno obrnjen strok sicer lahko požene, toda za rast porabi več energije, pridelek pa je lahko slabši.
Kako globoko in na kakšni razdalji sadimo česen?
Jesenski česen sadimo približno od sedem do deset centimetrov globoko. Na lahkih in peščenih tleh je lahko nekoliko globlje, na težkih in slabo odcednih tleh pa moramo biti previdni, saj zastajanje vode povečuje nevarnost gnitja.
Med posameznimi stroki pustimo približno od osem do 15 centimetrov prostora, med vrstami pa okoli 25 do 30 centimetrov. Pregosto sajenje pomeni manj prostora za razvoj glavic, prevelike razdalje pa po nepotrebnem zmanjšujejo izkoristek grede.
Po podatkih Kmetijskega inštituta Slovenije jesenski česen navadno dozori približno mesec dni pred spomladanskim in razvije manjše število debelejših strokov. Spomladanske sorte imajo običajno več manjših strokov, ki so aromatični in primernejši za daljše skladiščenje.
Največja nevarnost je zastajanje vode
Česen najbolje uspeva v rahli, rodovitni in dobro odcedni zemlji. Zbita tla otežujejo razvoj korenin in glavic, stalno mokra zemlja pa lahko povzroči gnitje.
Ne sadimo ga na gredo, na kateri so v zadnjih letih rasli čebula, por, šalotka ali česen. Kolobarjenje zmanjšuje možnost kopičenja bolezni in škodljivcev, ki napadajo čebulnice.
Po sajenju zemljo rahlo poravnamo. Če je dovolj vlažna, obilno zalivanje ni potrebno. Na izpostavljenih legah lahko gredo prekrijemo s tanko plastjo slame ali suhega listja, ki zmanjšuje izmenično zmrzovanje in odtajanje zemlje, spomladi pa zastirko pravočasno razmaknemo.
