Ko začnemo kašljati, si želimo predvsem eno: da bi kašelj čim prej izginil. Moti nas pri delu, pogovoru in spanju, v družbi pa vzbuja nelagodje. Zato ga pogosto razumemo kot težavo, ki jo je treba utišati. Toda kašelj ni bolezen. Je odziv telesa. Preden se vprašamo, kako ga odpraviti, bi se zato morali vprašati, zakaj je sploh nastal.
Telo ne kašlja brez razloga. S kašljem poskuša iz dihal odstraniti tisto, kar jih draži ali ovira. To so lahko sluz, suh zrak, prah, dim, različni delci ali posledice preteklega draženja, ki se še ni povsem umirilo.
Kašelj je lahko kratkotrajen in občasen. Lahko se pojavlja predvsem zjutraj, ponoči, po prihodu v topel prostor ali med gibanjem na hladnem zraku. Včasih je suh in dražeč, drugič ga spremlja izločanje sluzi. Že te razlike kažejo, da z eno samo besedo opisujemo več različnih telesnih odzivov.
Če vsak kašelj obravnavamo enako, preslišimo del sporočila, ki nam ga telo poskuša predati.
Kašelj je zaščitni odziv
Dihala morajo ves čas ostajati dovolj prehodna, da lahko zrak nemoteno potuje v pljuča in iz njih. Njihova notranjost je prekrita s sluznico, ki pomaga prestrezati delce iz vdihanega zraka. Pri odstranjevanju teh delcev sodelujejo drobne migetalke, sluz in različni refleksi.
Eden od njih je kašelj.
Ko se v dihalih pojavi draženje, telo najprej globlje vdihne, nato za kratek čas zapre dihalno pot in ustvari pritisk. Z močnim izdihom poskuša odstraniti tisto, kar ga ovira. Kašelj je zato usklajeno in energijsko precej zahtevno dejanje, ne naključna napaka telesa.
Telo s kašljem pogosto ne ustvarja težave. Poskuša jo rešiti.
To ne pomeni, da je vsak kašelj koristen ali da ga moramo preprosto prenašati. Dolgotrajno in intenzivno kašljanje človeka izčrpava, moti spanec ter dodatno draži grlo in dihala. Pomembno pa je, da razlikujemo med refleksom in razlogom, zaradi katerega se refleks ponavlja.
Če utišamo zvok alarma, še nismo nujno odstranili tega, kar ga je sprožilo.
Suh in moker kašelj ne pripovedujeta iste zgodbe
Pri suhem kašlju imamo pogosto občutek praskanja, žgečkanja ali draženja. Kašljamo, a olajšanja skoraj ni. Takšen odziv lahko spodbujajo suh zrak, občutljiva sluznica, prah ali prehodi med zelo različnimi temperaturami.
Moker kašelj spremlja sluz, ki jo telo poskuša premakniti in odstraniti. V tem primeru ima kašelj očitno mehansko nalogo. Njegova moč pomaga čistiti dihalno pot.
Meja med suhim in mokrim kašljem ni vedno jasna. Kašelj se lahko sčasoma spremeni, sluz je lahko gosta in jo je težko izločiti, občutek draženja pa ostane tudi potem, ko je prvotni vzrok že minil.
Pomembnejše od same oznake je opazovanje: kdaj kašljamo, kaj kašelj sproži, kako dolgo traja in kaj se ob njem še dogaja v telesu.
Ali se pojavi takoj, ko vstopimo v ogret prostor? Nas ponoči prebuja? Se okrepi med govorjenjem? Kašljamo zjutraj, ko telo po več urah mirovanja začne odstranjevati nakopičeno sluz? Se spremeni, ko gremo na svež zrak?
Takšna vprašanja ne postavljajo diagnoze. Pomagajo pa razumeti okoliščine, v katerih telo sproži odziv.
Kaj imata s kašljem temperatura in zrak?
Dihala so v neposrednem stiku z zunanjim svetom. Z vsakim vdihom vanje vstopa zrak, ki je lahko hladen ali topel, suh ali vlažen, čist ali poln dražečih delcev. Telo mora ta zrak pripraviti, še preden doseže občutljivejše dele dihal.
Pri tem ima pomembno vlogo nos. Zrak ogreje, navlaži in deloma očisti. Če zaradi zamašenega nosu več dihamo skozi usta, hladen in suh zrak vstopa v dihala manj pripravljen. Sluznica se lahko hitreje izsuši, občutek draženja pa poveča.
Jeseni in pozimi k temu prispevajo tudi ogrevani prostori. Zrak je lahko prijetno topel, a zelo suh. Če prostora ne prezračujemo, se v njem kopičijo prah, vonjave in drugi delci. Nato stopimo na hladen zunanji zrak, kjer se mora telo znova hitro prilagoditi.
Kašelj se zato lahko okrepi prav ob temperaturnem prehodu. To ne pomeni, da je hlad vedno njegov vzrok. Pomeni pa, da sprememba temperature in vlažnosti od dihal zahteva hitro prilagoditev.
Če je sluznica že občutljiva, je lahko takšen prehod dovolj, da se sproži kašelj.
Telo za čiščenje potrebuje tudi pogoje
Ko kašljamo, se pogosto osredotočimo samo na grlo in dihala. Toda na sposobnost telesa za čiščenje in obnovo vpliva še veliko drugega.
Če pijemo premalo, je lahko sluz gostejša in jo težje odstranimo. Če slabo spimo, telesu jemljemo čas za obnovo. Če večino dneva presedimo, je dihanje pogosto plitvejše, prsni koš pa manj dejaven. Če bivamo v pregretih in neprezračenih prostorih, sluznico vedno znova izpostavljamo istemu draženju.
Koristni so lahko zelo preprosti ukrepi: dovolj tekočine, svež zrak, umirjeno gibanje, redno prezračevanje in prostor, ki ni pretirano ogret. Pomembno je tudi, da telesu omogočimo počitek, kadar ga zahteva.
To niso načini za nasilno zaustavljanje kašlja. So pogoji, v katerih lahko telo svoje delo opravlja z manj dodatnega bremena.
Simptom ni naš sovražnik
Sodobni človek težko sprejme telesni odziv, ki ga ovira. Navajeni smo, da morajo biti težave čim prej odstranjene, da se lahko vrnemo k običajnemu ritmu. Toda morda je prav običajni ritem del razloga, da se telo ne more umiriti.
Kašelj nas upočasni. Prisili nas, da opazimo svoje dihanje, prostor, v katerem živimo, in način, kako ravnamo s telesom. Če ga razumemo samo kot sovražnika, bomo iskali predvsem način, kako ga utišati. Če ga razumemo kot odziv, bomo poleg tega iskali tudi okoliščine, ki ga vzdržujejo.
Razumeti kašelj ne pomeni, da ga moramo poveličevati ali zanemariti. Pomeni, da telesnega odziva ne zamenjamo za njegov vzrok.
Morda se zato ob naslednjem kašlju ne bi smeli vprašati samo: “Kako naj ga ustavim?”
Najprej se vprašajmo: “Kaj poskuša moje telo odstraniti, zaščititi ali ponovno vzpostaviti?”
prof. dr. Igor Ogorevc, raziskovalec fiziologije, terapevt in avtor metode Termoregulacija telesa ter soustanovitelj Planeta zdravja
